48 ur v Lizboni

Kot sem že pisala, sva splanirala potovanje na Portugalsko v zadnjem momentu in nekega velikega truda glede planiranja ni bilo, vedela sva le lokacije in datumsko, kje morava biti zaradi službenih obveznosti, zabavo pa sva potem prilagajala temu.

Lizbona je bila najina postojanka prvi in zadnji dan, zato sva jo poskušala maksimalno izkoristiti in raziskati, čeprav v kratkem času.

Nekaj pred 12. uro sva bila na letališču v Lizboni, najin kovček pa na žalost ne. Iz tega nisva delala velike drame, saj sem kot vedno spakirala prtljago premišljeno in sva imela najbolj nujne stvari pri sebi za naslednja 2 dneva. Seveda, če bi bilo potrebno, bi se lahko potrudila še za kakšen dan več. Prijavila sva izgubljen kovček, kjer so nama zagotovili, da ga dobiva še isti dan ali najkasneje drugi dan zjutraj.

Mimogrede, če še nimaš najinega digitalnega potovalnega planerja in seznama za pakiranja ti priporočam, da ga naročiš in si tako skrajšaš čas pakiranja in neskončno stresa ali imaš vse s seboj. Naroči ga še danes.

Lizbona ima odlično urejen javni promet, zato lahko izbirate med različnimi vrstami prevoza, kot so metro, vlak, tramvaj, avtobus, taksi… Najbolj enostavna in najhitrejša povezava do centra je zagotovo Metro.

Bolj podrobno kako je z nakupom karte pa si preberite tukaj.

Kaj hitro sva spoznala, da je Lizbona en sam klanec. Jure se je hecal, da je skoraj tako kot so nam včasih govorile babice: »Ko sem jaz hodila v šolo sem šla v klanec in po snegu tja in nazaj.« :-D

Sprehodila sva se čez čudovit park Parque Eduardo VII, ki ponuja prelep razgled na mesto, do rondoja Marquês de Pombal, nato pa naprej vse do znamenite ulice Rua Augusta. Pot je morda res nekoliko dolga za pešačenje, vendar nama je bilo užitek opazovati vsakdanje življenje v Lizboni. Na poti sva seveda morala ustavit tudi v drugi največji Zari v Evropi, ki se nahaja v zgodovinskem predelu Rossio, ki je ki nosi pečat »trgovine z zgodovino«. Poleg pa je tudi prva Zara slaščičarna Zara by Castro, kjer lahko uživate v kavi in pastéisih.

Če vam hoja ni preveč pri srcu, lahko na tem delu ujamete enega izmed avtobusov, ki vas pripeljejo bližje ulici Rua Augusta. To je ena najbolj znamenitih in priljubljenih ulic v Lizboni, znana po elegantnih tlakovanih tleh, številnih kavarnah, restavracijah in trgovinah. Na tej ulici najdete tudi trgovino s konzervami. :-)

Ob koncu ulice vas pričaka veličastni slavolok Arco da Rua Augusta, ki ponosno stoji kot simbol mestne zgodovine in preporoda po velikem potresu leta 1755. Slavolok ni le arhitekturna mojstrovina, temveč tudi razgledna točka – za nekaj evrov se lahko povzpnete nanj in uživate v čudovitem pogledu na Trg Praça do Comércio, reko Tejo ter širšo okolico. Midva te opcije nisva izkoristila, sva pa zato vseeno uživala v razgledu. A ne predolgo, saj se nama je mudilo naprej na »pašteiš de nata«.

Čeprav je Time Out Market namenjen predvsem turistom in so cene nekoliko višje, ga preprosto nisva mogla izpustiti. V priljubljeni Netflixovi oddaji Somebody Feed Phil sva videla, da je Phil jedel najboljše pastéis de nata ravno tukaj. Nama so bili tako zelo dobri, da sva se sam vrnila še enkrat zadnji dan. Testo je ravno prav krhko, bogata krema popolnega okusa, a tisto, kar jim da še dodatno »piko na i«, je, da so zaradi nenehnega gneče ljudi vedno postreženi še rahlo topli.

Manteigaria – Produção de Pastéis de Nata najdete ob vstopu takoj na levi strani.

Dan sva zaključila nedaleč od Time Out Marketa, na priljubljeni turistični ulici Pink Street. Ulica navdušuje z roza pobarvano cesto, obešenimi dežniki in, če imaš srečo, tudi glasbo v živo. Na prvi pogled morda ni nič posebnega, vendar ko zaslišiš žive zvoke, te kar prime, da se malce zazibaš in si s tem polepšaš dan.

Naslednji dan sva bila namenjena proti jugu, vendar še prej sva se nujno morala ustavit pri eni najbolj ikoničnih znamenitosti Lizbone – legendarnem stolpu Belém – Torre de Belém. Waw. Sonce naju je pijetno božalo, razgledi so bili čudoviti, zato bi kar tukaj ostala. Morala sva naprej, a ker je bil ravno čas kosila, sva izkoristila priložnost in si privoščila slasten hamburger v neposredni bližini ter ga opazovala iz daljave.

Če nameravate obiskati Belém z avtomobilom, vam priporočam, da s seboj vzamete tudi nekaj potrpežljivosti. Parkirišč tik ob vhodu namreč ni veliko, vendar z malo vztrajnosti ga boste relativno hitro našli.

Nato sva prečkala reko Tejo po znamenitem mostu 25. aprila, ki s svojo rdečo barvo in mogočno konstrukcijo spominja na Golden Gate v San Franciscu. Peljala sva se do kipa Santuário de Cristo Rei, ki se dviga visoko nad reko. Ko sva stopila na razgledno ploščad pod ogromnim kipom Kristusa, sva imela na dlani vso Lizbono. Parkirišče je na tem mestu brezplačno in ogromno.

Potovanje sva potem nadaljevala v Porto Covo in Portimao. Bolj podrobno pa v tem blogu.

Predzadnji dan tega potovanja sva vrnila rent a car in se zopet podala v raziskovanje Lizbone, kjer sva prespala, saj naju je naslednje jutro čakal let domov. Zadnji večer sva želela izkoristiti, kar se da najbolje, zato sva se odločila za nekaj klasičnih lizbonskih doživetij.

Lizbona ima več tramvajskih linij, a le ena je prava ikona – tramvaj št. 28. Ta zgodovinski tramvaj velja za eno izmed top 10 znamenitosti Lizbone in je prava atrakcija za turiste. Njegova pot vodi skozi najlepše in najbolj slikovite predele mesta, kot so Graca, Alfama, Baixa in Estrela. Startna postaja je Praça Martim Moniz, končna pa Campo Ourique.

Najin prvi poskus vožnje s tem tramvajem je bil že prvi dan, vendar naju je dolga vrsta na začetni postaji odvrnila, saj nisva imela na voljo časa za čakanje. Največja gneča je običajno na začetku linije, saj večina turistov poskuša ujeti tramvaj prav tam. Vendar midva sva to naredila po svoje… Večina potnikov se izkrca na določenih postajah, da si ogleda znamenitosti, kar pomeni, da je vkrcanje na vmesnih postajah veliko lažje. Midva sva se vkrcala v Baixi in se z njim odpeljala do Alfame.

Sama vožnja je čudovita izkušnja – tramvaj vijuga skozi ozke ulice, mimo starih zgradb. Notranjost pa kot bi stopila v časovni stroj – čas, ki ga ne poznamo več. Lesena sedišča, škripanje koles po tirnicah, odprta okna, skozi katera prijetno zapiha svež zrak in šofer, ki vsako neprimerno ravnanje na tramvaju ne tolerira. To je samo še dokaz kako dragocena je ta znamenitost.

Slikovita Alfama je najstarejša četrt Lizbone, znana po svojih ozkih uličicah, zgodovinskih stavbah in avtentičnem vzdušju. V Alfami sva obiskala čudovit razgledni park Miradouro de Santa Luzia, vendar sva zaradi gneče in vsiljivih prodajalcev, hitro zaključila ogled in se podala v manj obljudene ulice. Saj zdaj že veste kako je to v Lizboni – malo gor, malo dol, vmes kakšna zanimiva fasada iz ploščic, trgovinica, opazovanje domačinov in ustvarjaš najboljše spomine.

Večer sva seveda zaključila s pastéis de nata iz Time Out Marketa. Kako bi lahko drugače zaključila to potovanje?

Prvo noč sva prespala v Omid Saldanha Hotel, ki je bil dobra iztočnica za raziskovanje mesta, poleg tega pa v bližini metroja, saj sva naslednje jutro že zapuščala Lizbono in sva morala nazaj na letališče po avtomobil.

Zadnjo noč pa v hotelu My Charm Lisbon Suite, ki je bil prav tako blizu metro postaje, saj sva zjutraj imela zgodnji let. Kako iz in na letališče iz centra Lizbone pa izveš tukaj.

Podrobno o cenah nastanitev pa si lahko prebereš tukaj.