chelsea fc tunnel

Glavni razlog za najino drugo potovanje v London je bilo rojstnodnevno darilo tastu – obisk nogometne tekme Chelsea – West Ham.
Naj že takoj povem, da sem sam sicer navijač njihovih rivalov iz severnega dela Londona, ampak ker sem na Emiratesu bil že v marcu 2020, sem se seveda z veseljem strinjal z idejo o tekmi na Stamford Bridgeu. Po rahlem zapletu z vstopnicami, sem na koncu izbral vstopnico s “hospitality” paketom, zato smo na stadionu preživeli skoraj celoten dan, ne le tisti običajni 2 uri, kot poseben “dodatek” pa sva v dvigalu obtičala s tremi nekdanjimi igralci kluba. Ampak gremo od začetka…

Kje kupiti vstopnice?

Po mnenju Angležev je nogomet “doma” v Angliji in temu primerna je tudi popularnost tega športa in s tem tudi dostop do vstopnic, saj v Angliji (vsaj za tekme Premier lige) ne morete priti na stadion in na vhodu kupiti vstopnico, saj so vse razprodane že davno pred tem. Največji del stadiona seveda zasedajo tisti s sezonsko vstopnico, na katero se mimogrede, zaradi dolge čakalne vrste, povprečno čaka med 5 in 7 let, potem so tu sponzorji, za večino smrtnikov cenovno nedostopne VIP lože, manjši del pa zakupijo agencije.

Najpogostejša in ponavadi ugodnejša opcija so razni spletni oglasniki za menjavo oziroma prodajo vstopnic, najdete jih enostavno preko iskanja v Googlu “Ime kluba tickets”, eden izmed takšnih je npr. Stubhub, na katerem sem kupil vstopnico za tekmo Arsenala pred tremi leti. Na takšnih straneh oglas objavijo lastniki sezonskih vstopnic, ki se katere izmed tekem ne bodo udeležili in si s tem pokrijejo del kupnine sezonske vstopnice, ki za večje londonske klube znaša nekje okrog 3000 funtov na sezono.
Za tekme z nižje uvrščenimi klubi, se vstopnice preprodajajo za okrog 100 – 150 funtov, odvisno seveda od lokacije sedeža, za večje derbije kot npr. Chelsea – Manchester United pa se cene takoj dvignejo tudi do 800 funtov.

Kako torej izbrati pravo vstopnico?

V kolikor na tekmo ne greste sami, ima večina strani možnost filtriranja “seats together”, torej nakupa dveh vstopnic (ali večih v primeru družin), ki bodo skupaj, ker si verjetno nihče ne želi biti pol stadiona narazen. Redko je sicer navedena točna vrsta ter številka sedeža, ampak le sekcija (npr. vzhodni del, spodnja vrsta), tako da skoraj do dneva tekme ne veš, kje točno sediš. Glavni razlog za to je pravilo, da sezonske vstopnice niso prenosljive in lastniki le teh načeloma ne smejo posojati oziroma prodajati, zato se nihče ne želi pretirano izpostavljati. Pri izbiri upoštevajte, da je v primeru nogometa bolje biti nekoliko višje, kot tik ob igrišču, kjer boste sicer bolje videli igralce, vendar slabo spremljali tekmo, nekje od 13. vrste naprej je idealno, odvisno od velikosti stadiona seveda.

Zelo pomembno je, da izberete pravo vrsto vstopnice – eticket, da vam jo lahko prodajalec posreduje preko emaila, v nasprotnem primeru vam mora fizično poslati sezonsko vstopnico v obliki kartice, kar je možno le na naslov v Angliji. Jaz sem imel to srečo, da imam prijateljico v Londonu in sem za tekmo Arsenala uporabil njen naslov za dostavo, po tekmi pa sem jo vrnil v frizerski salon v bližini stadiona (kjer je ob mojem prihodu bil že cel kup le teh).

Poleg vrste vstopnice je težava takšnega načina zanesljivost.
Namreč, vse vstopnice, ne glede kje jih kupite, se za posamezno tekmo izdajo 48 ur pred začetkom tekme, zato skoraj do zadnjega trenutka ne veš ali si vstopnico sploh dobil. Stubhub ima sicer garancijo v primeru odpovedi s strani prodajalca, vendar ta pokrije le kupnino vstopnice, letalo, nastanitve, prevozi in verjetno uničeno potovanje (če je bil vaš namen obisk tekme), vam še vedno ostane.

V našem primeru sem za tekmo Chelsea : West Ham vstopnici prav tako kupil na takšen način in ju dobil relativno ugodno za okrog 95 funtov na osebo, vendar sem čez nekaj tednov prejel sporočilo, da je prišlo do tehnične napake in je žal moje naročilo stornirano. Nisem se preveč poglabljal v razloge, vedel sem le, da moram hitro najti nove, ker je bilo že vse ostalo rezervirano, tako da ostati brez ni bila opcija, vstopnic pa že ob prvem nakupu le še peščica. Ko sem ponovno obiskal stubhub, jih je bilo nekaj še na voljo, cene pa več kot podvojene od prejšnjih, okrog 190 funtov na osebo.

Ker tokrat ni šlo le zame in ker si nisem želel ponovne “tehnične napake” par dni pred tekmo, sem raje začel iskati alternativne, bolj zanesljive načine nakupa vstopnic.
Izbral sem agencijo P1 Travel, ki sicer ne ponuja le vstopnic, ampak različne pakete “gostoljublja” (hospitality), med katerimi je bil najugodnejši “Museum package” za ceno 225 EUR po osebi, kar se skoraj enako preprodajni ceni zgoraj, vendar je tu vključen cel dan aktivnosti, ne le tekma, tako da odločitev ni bila pretirano težka.
Vstopnici sem, kot omenjeno, tudi v tem primeru, na email prejel dva dni pred tekmo.

Hospitality “Musem package” izkušnja

Kot že omenjeno, se z nakupom paketa izkušnja ogleda tekme razširi čez cel dan. Skupaj z vstopnicami sem dva dni pred tekmo prejel tudi podrobnejša navodila celotnega dne, med katerimi je seveda bila posebej poudarjen “dress code” – prepoved trenirk, barv nasprotnih klubov ipd. Razumljivo, da sem rdečo majico pustil doma.
Tekma se je pričela ob 15h, za nas pa se je vse skupaj začelo že ob 10h z odprtjem muzeja.

Kako je potekal dan, je v nadaljevanju precej podrobno opisano, za tiste, ki si nočete pokvariti (“spoilat”), pa je kratek seznam, kaj vse je v paket vključeno, na voljo tukaj.

Po začetnem fotografiranju s pokaloma Lige prvakov ter FIFA klubskega svetovnega prvenstva (fotografijo posredujejo na email, natisnejo pa ob doplačilu), sva vstopila v muzej, v katerem so zabeleženi vsi pomembni dogodki kluba, med drugim je celotna sekcija namenjena le tekmi finala Lige prvakov 2012, ta tekma se tam predvaja znova in  znova.
Potem se tu seveda še vitrina z vsemi domačimi ter evropskimi pokali, dresi zadnjih 80 let, znamenita čelada Petra Cecha,…

Po krajšem ogledu muzeja je sledil voden ogled stadiona Stamford Bridge. Ogledi so možni le prvo uro po odprtju muzeja, zato morate priti med 10 in 11., saj je kasneje zaradi priprav na tekmo to onemogočeno. Na najino srečo sva rahlo zamudila prvo skupino in smo na drugem ogledu bili le štirje.
Klubski vodič nas je popeljal skozi vhod za igralce, mimo slačilnic (vstop vanje ni bil več mogoč zaradi priprav), prostorov za medije ter na koncu skozi tunel do igrišča.

Po ogledu je sledil še kratek skok v klubsko trgovino ter povratek v muzej. Tam sem v zbirko nepričakovanih doživetij dodal še eno, kosilo v muzeju. Kar se tiče hrane ni dvoma, izbira je bila pestra na 4 stojnicah z različnimi tipi kuhinje, večjo pozornost sem namenil pijači, saj so, prav tako kot po nogometu, Angleži znani pivoljubi in proizvajalci odličnih pivovarskih izdelkov, zato je bil skoraj greh, da smo skozi celoten dan (v muzeju in kasneje na stadionu) sredi Anglije lahko izbrali le tajsko pivo, saj so slednji eden izmed večjih klubskih sponzorjev. Sicer okusen lahek lager, vendar rahel priokus pravega angleškega pridiha je vseeno manjkal.

Kot del celotne izkušnje je tudi obisk klubskih legend, tokrat so nas med kosilom obiskali igralci iz 80ih let prejšnjega stoletja, Paul Canoville, Colin Pates and John Bumstead. Vsak izmed njih je pristopil k mizi, se z nama rokoval, ponudil kartico z avtogramom in spregovoril nekaj besed. Kasneje sva z njimi nepričakovano obstala še v dvigalu na poti na stadion, na srečo je bilo dvigalo stekleno in nas je iz zunanjosti opazil varnostnik ter začel z “reševanjem”, po nekaj minutah smo bili vsi varno spet na tleh.

Ob 2h se je muzej zaprl in pospremili so nas proti stadionu, kjer smo spremljali ogrevanje in potem seveda glavni dogodek, tekmo. Pričakovanje je vedno enako “vsaj en gol domačih”, da začutiš pravo vzdušje ob veselju celotnega stadiona. No, tokrat smo bili deležni kar štirih golov, po dva na vsaki strani, zadnji iz strani gostov, pa je bil po VAR pregledu razveljavljen, kar je povzročilo še dodatno navdušenje s strani domačih navijačev.

V notranjosti stadiona je mogoče kupiti hrano ali pijačo, ob polčasu je seveda ogromna gneča, upoštevajte pa to, da so alkoholne pijače prepovedane na tribunah, torej pivo lahko kupite v baru v notranjosti stadiona, ne smete pa ga odnesti na svoj sedež. V kolikor vam ne uspe pravočasno naročiti oziroma popiti pred pričetkom drugega polčasa, so v notranjosti veliki TV sprejemniki, da ne zamudite dogajanja. Vendar se v tem primeru večina raje odpove preostanku pijače, takšna sva bila tudi midva, saj sva se bala, da se tisti eden in edini gol zgodi ravno v tem trenutku, midva pa tako blizu, a spet tako daleč od občutka tiste prave atmosfere ob golu.

Stamford Bridge west stand upper tier
chelsea fc bar ob stadionu

Po koncu tekme precej navijačev ostane še nekaj časa na stadionu v baru, da v družbi komentirajo tekmo in si privoščijo še kakšen “pint” piva, tudi midva nisva bila izjeme, potem pa se dogajanje preseli v bližnje pube. Mimogrede, vstop v okoliške pube je po tekmi omogočen samo ob predložitvi vstopnice, zato si jo shranite, če želite izkusiti še to doživetje.

Hospitality paket vključuje:
– Vstopnica za tekmo (zahodna stran, zgornja tribuna)
– Oblazinjeni sedeži
– Ogled muzeja in voden ogled stadiona
– Kosilo in neomejena konzumacija v muzeju
– Praktično darilo
– Dva kupona za nakup pijače na stadionu
Nakup vstopnic je možen pri P1 Travel.

Predstavljen paket in cene so veljale v septembru 2022.

Dodaj komentar

Iz naše spletne trgovine…