Ljubitelja morja, plaže, peska in palm težko prepričaš, da je dopust lahko boljši v gorah ali nekje na mrzlem. No, saj ne rečem, je tudi tam lepo in ima svoje čare, vendar midva se še raje vrneva v ta mali raj na zemlji kot so Maldivi, natančneje otok Thoddoo.

Prvi stik z Maldivi


Raj. Barve, ki jih običajno ustvarjajo Instagram filtri, so tukaj resnične. Ponovno sem zaljubljena.
No ampak preden pridemo do raja, nas čaka še nekaj razburljivih podrobnosti. :-) Mogoče nisem najboljši pisec, vendar se vam bom po najboljših močeh potrudila pričarat občutke… Običajno se na Maldive potuje v naši zimi, kar pomeni, da greš od doma v dolgih rokavih, bundi… Že sama misel, da potuješ na toplo je prijetna in te kar malo pogreje. Čutiš to toplino, kajne? Ampak ne, ne gre za tako vrsto topline. Že ob pristanku letala začutiš vroč zrak, drugačno vlažnost, ko smo jo mi vajeni. Lahko bi občutke primerjali z našim poletnim vročinskim valom. Če imaš srečo, se hitro izkrcaš iz letala in ni gužve na wc-ju, da se preoblečeš si zmagal. Kaj pa če obstaneš nekje sredi poti v podloženi trenirki, visokih supergah… Uh, dragi moji, povem vam, neprijetno. Imejte pri roki za se preobleč. Takoj! Če se le da opravi to že kar na letalu.

Torej z eno besedo, s katero bi opisala letališče Male je: »Pekel.« Pekel, ki se kaj hitro naučiš. Je pa šok.
Vendar od tukaj naprej grejo stvari samo še navzgor. Ali pa ne. Kakor za koga.

Zato sem pripravila seznam kako se spakirat za na Maldive in pa osnovna priporočila.

SLIKE Z LETALA PROSIM

Kam si namenjen naprej?

Odvisno kaj je tvoja naslednja destinacija. V kolikor potuješ v glavno mesto Male ali Hulhumale boš pot nadaljeval po običajni cesti, saj sta ta dva otoka povezana z mostom. Če je tvoja končna destinacija kateri srednje oddaljenih otokov, pa imaš na izbiro več možnosti. Trajekt, čoln – »speed boat« ali kakšno bolj razkošno plovilo, seveda vse je odvisno od tvojega budgeta. Na tiste bolj oddaljene otoke pa boš moral na vodno letalo – hidroplan.

Thoddoo spada med srednje oddaljen otok, na katerega se odpraviš s speed boatom in ta del še kako dobro poznava.

SLIKA Z ZRAKA Z LETALA

»Žur na speed boatu«

Cel natovorjen, prešvican, ampak poln pričakovanja končno vidiš to turkizno barvo morja še od bližje, ki te kar kliče, da skočiš vanjo. Lahko bi jo kar primerjali z nekim mehčalcem, vendar nisi še na cilju. Ne ne. V tistem trenutku na vročino pozabiš. Utrujenost mine. Ženske vidimo povprečen čoln, ki nas bo pač peljal na otrok. Posadka – beri raje 3 najstniki prekladajo naše težke kovčke v dno čolna. En malo starejši frajer za volanom pa že nestrpno čaka, da izplujemo. Stvari se odvijajo hitro, saj je že drug čoln za nami, ki čaka, da se mu umaknemo.  

Kaj pa moški? Moškim se zasvetijo oči. Pred seboj vidijo čoln s ____konji, karkoli že to pomeni, ampak zveri. Ko vsi ti konji zarjovejo začutimo tudi mi ženske, da ne gre za običajen čoln, katerega smo navajeni pri nas. Bolj ko se oddaljujemo od letališča, hitreje gremo. Kar naenkrat ne vidiš več kopnega, okoli nas samo morje, valovi… in seveda naši konji. Takrat pa se začne zabava. Najstniki zaprejo okna, pripravijo vrečke, malo premerijo potnike in gas. Že smo na 48 vozljiv ali več. Valovi pljuskajo. Potniki kričijo, vriskajo, počutiš se kot v zabaviščnem parku. Mamice svoje otroke močno stiskajo k sebi. Najdejo se pa tudi posamezniki, ki že potrebujejo vrečke. Vedno pa je tudi kakšen posebnež, ki brezskrbno spi, kot da se ne dogaja nič. Običajno so to domačini, ki so že navajeni take vožnje.  

Najstniki še malo pogledujejo in že jahamo največje valove. Goooor, pa smo na valu in trd pristanek dol. Boga moja hrbtenica si mislim, začutim vsako kost posebej…Še dobro, da so stoli dobro oblazinjeni. Odštevam minute do cilja. Če imamo srečo po poti vidimo delfine, nekaj luksuznih resortov, mogoče še kakšen čoln, s katerim malo po tekmujemo. In že smo na 60 minuti. S polnim gasom pripeljemo v marino, saj veš, frajerja morajo videt vaščani kako dober voznik je.

Adrenalin te še kar drži, ampak nekako pozabiš na to, saj si na cilju.

Na čolnu sva bila 6x, opisala sem najhujšo izkušnjo. Vsakič je nekdo potreboval vrečke. Vse je odvisno od vremena, valov, voznika in ali se komu mudi na letališče oz. zamujajo. Pa tudi kje sediš. Predlagam ti, da si najdeš mesto čim bolj nazaj in da sediš v smeri vožnje. Mogoče boš na soncu in občutil malo prskanja morja, vendar bodo manjše sile kot če sediš spredaj.

Ker je 10m čolnu že 250 konjskih moči višek, Maldivci uporabijo medtem 3, torej skupaj kar 750KM.

Rock n’roll, ki ga doma ne poznava

Vročinski šok je že za nami, vožnja s čolnom je pozabljena, v pristanišču sva objela svojega prijatelja Sasho, ki nama je izrekel dobrodošlico pospremil do guest housa, za kovčke je poskrbljeno in že v senci srkava kokosovo vodo. V sobi naju čaka okrašena sveže preoblečena postelja, če je imela njihova kuharica dober dan tudi odlična čokoladna tortica. Ta torta, najbolj enostavna torta, ampak tako zelo dobra. Mmmm za prste oblizat. J

Pot je bila naporna, menjava časovnega pasa, potrebujeva malo počitka potem pa naprej. Osvežilen tuš, podremava tistih nekaj minut, saj kaj več jih niti ne moreš, saj si želiš čim prej v akcijo. Namaževa na debelo sočno kremo, sočna očala, kapa, se pošpricava za komarje (predvsem če je pred dežjem je to NUJNO!) in že zajahava kolo.

Kolesa polna rje, balanca malo postrani, nedelujoče zavore ali pa zelo slabe, neudoben sedež. S takim kolesom se doma ne bi vozila. Tukaj? To kolo ima svoj čar. Vsakič, ko zavrtiš oddaja nov zvok. In greva en krog okoli…

Zdaj gre za zares – RAJ!

Thoddo – raj na zemlji.

Otok Thoddoo je tako zelo majhen, tako da ga lahko v 1 uri prekolesariš po dolgem in počez, pa še v kakšno uličico zaviješ.

Vendar prvo čez nasade lubenice, papaje in ostalih njiv kjer raste fižol, solata, bučke… Njive, kot doma. Le da tukaj ljudje delajo vse ročno in cele dneve zalivajo, saj drugače bi jim sonce vse požgalo. Vrtim in opazujem kako ljudje delajo, pridelujejo sadje in zelenjavo, ki jo bomo pozneje dobili na krožnik. Vsake toliko švigne mimo mene domačin na svojem skuterju, prijazno pozdravi ali pa ne, kot pri nas. Opazujem otroke, kako čakajo starše. Eni se igrajo, na žalost pa je tudi njih že tehnologija dobila v primež in žalostno vidim kako otroci gledajo v ekrane risanke, a tako zelo lepa narava jih obdaja.

Pa smo že pri prvi bikini plaži. Skok v vodo. Osvežitev? Ne, kot bi stopila v vodo v kakšnih toplicah, ampak nama je to všeč. Zaljubi se nama sadje in kokos, zato grem k bližnjemu prodajalcu sadja, zberem nekaj kosov in že reževa sveže sadje z najino britvico brez katere ne greva več nikamor. Sonce zahaja, sprehodiva se po plaži ob sončnem zahodu, potem pa je že čas, da zapustiva plažo, saj se na tej strani sveta hitro stemni. Seveda najina kolesa nimajo luči oz. tudi, če jo imava le ta ne dela. Počasi kolesariva, se umikava domačinom na skuterjih, prehitevava pešce, vsake toliko zapeljeva v mivko, kjer ni najbolje poteptana. Huh kakšni so to manevri. Prebudi se otrok v naju, na glas se smejeva eden drugemu in od razigranosti mogoče tudi povoziva kakšno lužo, ki naju pošteno pošprica po nogah.

In sva že v »mestu«. Otroci na igrišču igrajo nogomet, mlade dame s supergami v rokah hitijo na telovadbo, po celem otoku odmeva vabila k molitvi… Pa ne ravno zdaj, ko sva namenjena v trgovino in potrebujeva vodo. Na kar mi pot prekriža majhna punčka, ki že od daleč kriči: »STOP« in hodi na sredino ceste. Misli mi švigajo… Kaj želi, mi bo uspelo ustavit to mojo zastarelo kolo, kaj če jo povozim, mogoče ne bi smela ustavit, kaj če gre za nateg… Ampak le nekako ustavim kolo, ob tem še malo podrsam z nogo, da se lažje ustavim. To malo bitje, stegne roko v kateri drži cvet in reče: »For you.« Ne morem verjet. Začudena, zmedena, še sama ne vem kako naj reagiram ob tem. Sprejmem cvet, se zahvalim … Ona pa mi že nasmejano maha v slovo.

Waw… To je ta čar, ki ga ima ta otok. Vse je tako nepopolno, a tako zelo pristno in naravno.

Naju mora skrbet?

Malo si še ogledava kaj vse so zgradili in ustvarili v vmesnem času, ko naju ni bilo in že so nazaj moški z molitve Skuterji ponovno švigajo po ulicah gor in dol…. Trgovine se ponovno odprejo, pohitiva po vodo in nekaj malenkosti v trgovino, ki ni večja kot najina domača kopalnica, na voljo pa ima vse. Zatakne pa se ob plačilu, saj položiva stotaka. Meni nič, tebi nič, blagajnik pred vsemi v trgovini odpre eno, drugo, tretjo veliko kuverto z denarjem in začne nama nabirat dolarje. Ob tem je nama nerodno, njim očitno ni. Počutijo se varne. Varne se počutiva tudi midva.

Lačna ne bova

Od vsega tega kolesarjenja sva že kar malo lačna, zato se odpraviva v lokalno restavracijo. Saj bi lahko izbrala kakšno boljšo, dražjo, z obsežnejšo ponudbo, vendar ne. Midva imava rada zakotne luknje, kjer je postrežba slabša, hrana ima drugačen okus kot doma, vendar je še vedno dobra in tudi občutneje cenejša kot drugje. Takšne kraje običajno obiskujejo lokalci, s katerimi tudi kakšno rečemo in tako spoznava otok v drugačni luči.

Pozno v noč

In ravno ta najina komunikativnost naju je pripeljale nazaj k prijatelju Sashi, Bangladešcu, ki dela na Maldivih in nama poskuša vedno znova približati njegovo Bangladeško kulturo, pogled na svet, razmišljanje in v končni fazi tudi Maldivsko. V enem letu se zgodi toliko stvari, da je noč prekratka, da si vse povemo. Včasih je naše druženje tudi na plaži, ko iščemo svetlikajoč plankton in opazujemo luno.

Mir, tišina, brez avtomobilov, hitenja, stresa, doma imava polno rit vsega, tukaj vidiva, da se da tudi drugače… Samo midva, ocean, pesek, palme, kokosova voda, koralni grebeni in najina največja skrb je ali bova danes videla želvico ali ne. In ravno to je glavni razlog, da obožujeva ta otok.

p.s. Čeprav če sem ravno poštena v glavni sezoni 2022 je bil ta otok za naju že malce preveč aktiven, zato sva že na preži za novim rajem na zemlji, kakršen je bil Thoddoo leta 2019. Več o tem pa v blogu.

Dodaj komentar