Dežela Lade Nive

Začela bom kar na koncu potovanja in se nato vrnila na začetek. Ko smo zadnji dan razmišljali, kaj nam bo za vedno ostalo v spominu, je kolega rekel: “Na enem dvorišču stoji voz, nov BMW X5 in Lada Niva.” Ta stavek po mojem mnenju odlično povzema Armenijo.

Pa pojdimo lepo po vrsti…

Tokrat je celotno potovanje načrtoval Jure, zato se pred odhodom nisem poglobila v raziskovanje države. Nisem vedela, kaj točno pričakovati. Med potjo me je to večkrat spravilo ob živce, ker ni znal odgovoriti na moja radovedna vprašanja, načrt ni bil popolnoma dodelan, veliko stvari je ostalo odprtih za sprotno prilagajanje.

A zdaj, ko pišem ta blog, sem mu hvaležna. Na ta način sem se osredotočala na tisto, kar sem v trenutku videla in občutila, namesto na tisto, kar bi prej prebrala. Točen plan naše poti je na voljo tukaj.

In smo v Armeniji, letališče kot vsako drugo – nič posebnega. Pričaka nas gospod s tablico z našim imenom in nas pospremi do izhoda, kjer pa moramo počakat na voznika. V nekaj minutah prejmemo nešteto ponudb za prevoz, a nobena ni v angleščini. Komunikacija bo očitno zanimiv izziv.

Hitro opazim, da imajo vsi precej strog naglas in ton. Na trenutke se zdi, kot da se prepirajo, a v resnici le običajno komunicirajo.

Pričakujemo Lado Nivo, a se moramo zadovoljit s Pasatom. Vsi štirje se zbašemo v avto in se podamo na par kilometrsko pot, ki se spremeni v jezikovno igro. Malo angleško, malo rusko, nekaj slovensko – vse, da steče naš prvi small talk.

Utrujeni od poti in dejstvu, da smo med letom pridobili 3 ure, se ob 2 zjutraj zleknemo vsak v svojo posteljo in zaspimo.

V Aziji smo. Azija me asociira na neskončne peščene plaže, tropsko vročino in palme. A jaz sem oblečena v topla zimska oblačila in čakam na taksi. Z neba padajo velike snežne mačke. Mraz mi reže v obraz. Nismo v Aziji, kot si jo predstavljamo. Smo na pragu Rusije, kjer zima diha s sibirskim mrazom.

Snega in mraza v mestu sicer ne maram – le na smučišču. A tukaj in zdaj je drugače. Preveč sem radovedna, preveč lačna novih izkušenj, da bi pustila, da me vreme spravi s tira.

Najamemo avto in se vozimo po zasneženi cesti. Naša 4×4 Mazda nas spravlja ob živce, ker ima čisto preveč senzorjev in piska v eno. Voznik Jure se ne pritožuje, le potrpežljivo počasi ugaša vso to tehnologijo.

Sobotno jutro je v centru Yerevana mirno, ulice so prazne, trgovine se odpirajo pozneje. Opazujem hiše, avtomobile in ljudi. Svet okoli mene je drugačen, tuj.

Ne bi rekla, da doživljam kulturni šok – mesto je socializirano in razvito. A barve, hiše, ponudba, cesta… vse je tako zelo drugačno od našega sveta, da z velikim zanimanjem srkam vsak detajl in si ga poskušam vtisniti v spomin.

Ob menjavi valute postanemo malce bolj »bogati« oz. denarnica postane malce bolj polna.

Bolj ko gremo izven mesta, postaja vse bolj zapuščeno, avtomobili so slabši, ljudje niso več tako zelo urejeni. Mimo nas se vozijo Lade, ki jih običajno vidimo na fotografijah naših staršev, vendar te so nove in sodobne ali pa tudi ne.

Podroben opis poti si lahko preberete v naslednjem blogu tukaj.

Naša prva postojanka je jezero Sevan. Zimska idila, zmrznjene stopnice, a mi si moramo ogledati kapelico na polotoku Saint Jacob. Skozi oblake nas sramežljivo pozdravlja sonce. Takoj smo boljše volje, čeprav mraz ne popušča.

Pot nadaljujemo na pokopališče Noratus. Hodimo od kamnitega nagrobnika do drugega in si skušamo razlagat kaj je zgodba, ki je vklesana v kamen. Nekateri kamni so porasli z mahom, drugi so še vedno ostrih linij, kot da bi jih nekdo vklesal včeraj. Ob pogledu na stotine hačkarjev, se zavemo, kako minljivo je življenje in kako dolga je zgodovina tega kraja.

Skozi vso pot opazujem, kako pogosto se pojavljajo mehanične delavnice. Tudi v najmanjših vaseh jih je več, kot bi pričakovala. In če to še ni dovolj, so ob cesti postavljene betonske klančine, kamor lahko zapelješ in si kar sam pregledaš podvozje avtomobila. Ne znam si razložiti, zakaj jih potrebujejo toliko.

Poleg delavnic pogosto stoji tudi trgovina. V eni izmed njih se ustavimo, saj se nam zahoče nekaj sladkega. Ko vstopimo, dojamemo, da jo je mladenič odprl le za nas – iz mehanične delavnice je pritekel, odklenil vrata in nas povabil noter. Notranjost trgovine pa prizor, ki ga doma nismo vajeni. Na policah je vsake stvari točno en kos, večje pakiranje pa prodajajo kar na liter ali kilogram. Tudi čips in celo tekočino za pranje stekel. Prizor nas zabava, kupimo nekaj sladkarij in nadaljujemo pot.

Odgovor na vprašanje, zakaj potrebujejo toliko mehaničnih delavnic, pa kmalu postane jasen…

Če smo bili do sedaj mnenja, da so ceste slabe, vendar če si pazljiv in obvoziš luknje ter prilagodiš hitrost, smo na prelazu Vardenyats dojeli, da vse taktike tega sveta ne pomagajo. Namreč pot je tako zelo uničena, da nas sprva zabava, na trenutke zajamemo sapo in »zaplavamo« v luži, spet drugič čutimo moč luknje nekje do možganov pa do mezinca na nogi. Noro… ampak vredno izkušnje.

Opazujem domačine, kako se spopadajo s tem kaosom. Nekateri vozijo previdno, drugi nimajo toliko potrpljenja, spet tretji s svojimi Lada Nivami preprosto zapeljejo izven ceste in si ustvarijo svojo lastno pot.

Očitno nam je bilo namenjeno mesto Yeghegnadzor, kjer smo tudi prespali. V nedeljo zjutraj iščemo odprto trgovino ali pekarno za zajtrk ter bar v katerem bi spili jutranjo kavo. A naše želje niso uslišane. Pekarne imajo na voljo le njihov tradicionalen kruh lavash, bara pa ne najdemo, saj se nam zdi, da v Armeniji sploh ne obstajajo. Imajo pa ob cesti ogromno kavnih avtomatov. Zadovoljimo se s trgovino.

Od nekdaj sem si želela obiskat Černobil, vendar ta ideja se nam zaradi političnih razmer nekako oddaljuje. Zato smo se za trenutek počutili kot da smo tam, ko smo se sprehodili čez zapuščen zabaviščni park. Človek preprosto ne more verjeti, da kljub urejenosti mesta in ostalega dela parka, kar pustijo, da strašijo te železne strukture.

Domačini ob cesti pijejo kavico in debatirajo. Po večini vidimo moške, žensk ni. Tudi tukaj nas cel čas spremljajo plinske cevi, ki so napeljane kar po površini. Ob dovozih k hišam pa je cev le nekoliko višje speljana.

Češnje in breskve so v polnem razcvetu, kar vsaj malo popestri to monotono pokrajino.

Jemo radi, zato smo izbirali dobro ocenjene restavracije. Kljub temu smo hitro ugotovili, da ponudba ni neomejena – delno zaradi sezone našega obiska, delno pa zato, ker restavracije v Armeniji preprosto niso na vsakem vogalu.

A z izbiro ene izmed restavracije smo zadeli v polno. Sprva smo se počutili kot, da smo prišli k nekomu domov – na njihov vrt, pod drevesa, kjer je vladalo domačno vzdušje. Ko smo se usedli, je občutek postal še bolj poseben – kot da smo del poroke, le da so manjkali svatje in glasba. No, glasbo smo si ustvarili sami, ko je Jure v kotu našel popolnoma razglašen klavir in nanj zaigral koračnico.

Hrana je bila odlična, ambient čudovit, čeprav smo prezebli do kosti, a vseeno smo imeli dovolj moči, da smo sanjali o poletnih večerih na tem vrtu.

Na parkirišču pa spet igramo besedno igro, ki se počasi prelevi že v pantomimo.

Naša Mazda nas še vedno jezi s svojim piskanjem, vendar nas srečno prevaža po Armeniji. Čeprav včasih ostanemo brez diha, ko iz dvosmerne ceste z enosmernim voznim pasom, kar na enkrat dvopasovnica in se vštric peljemo kar štirje. Ampak to so malenkosti. :-)

Nas pa resnično pusti odprtih ust jezero Azat. Barvita pokrajna, ki kar kliče po pohodništvu. Someday baby, I’ll come back. Ali pa ko se sprehajamo po Garniju in ne vemo čisto točno kaj bi gledali, ker je toliko stvari ustvarila mati narava. Ali ko vidimo tako zelo spedenano Lado Nivo, ki bi jo človek kar imel. Ali…

Takih trenutkov je neskončno. A obstaja tudi žalostna in manj lepa plat Armenije.

Podroben opis poti si preberi v blogu Hitri road trip po Armeniji.

Predstavljaj si, da živiš v državi, kjer vlada nenehna grožnja vojne in/ali spopadov za ozemlje. Kjer ti skoraj nobena sosednja država ni prijateljica in vsako jutro gledaš nacionalni ponos goro Ararat, vendar veš, da ni več tvoja oz. na ozemlju tvoje države.

Že skozi pogovore z domačini hitro začutiš globoko čustveno breme, ki ga nosijo zaradi vseh zgodovinskih travm. V njihovih očeh in besedah se prepletajo občutki sovraštva, jeze, žalosti in razočaranja, zaradi zgodovinskih dogodkov kot so genocid, vojne in politične napetosti.

In čeprav so povsod svarila, da se ne približuj meji z Azerbajdžanom je del poti le presenetil. Cesta iz severne Armenije v južni del Armenije, hočeš ali nočeš, prečka par km ozemlja, ki spada pod Azerbajdžan.

Oznak za to nismo videli, ali pa smo jih spregledali, le na zemljevidu nas je to območje kar malce presenetilo, saj ga prej nismo zaznali. Ta strma cesta, označena kot nevaren cestni odsek, nam je dala občutek, kot bi prehajali iz enega sveta v drugega. Območje, na videz mirno, skriva zgodovino napetosti in geopolitičnih bojev, ki so oblikovali to regijo.

Da slučajno ne zgrešiš odcepa in zaviješ čez mejo poskrbi en kup nasipov in ovir na cesti, ki ti dajo vedeti, da je tam nekoč stal mejni prehod.

Če se nam je prejšnje dni Ararat skrival v oblakih in megli, smo ga zadnje jutro iz hotelske sobe videli v vsej njegovi veličini. Ko ga je jutranje sonce pobožalo, se okoli njega dobesedno naredil roza obris. Žal mi je, da vam tega ne morem pokazat v pravi obliki oz. nisem tako dober fotograf, ampak zadnje jutro in pogled nanje je bilo zame čarobno.

Pred potovanjem sem naletela na marsikateri odziv, ki je bil vse prej kot navdušujoč – “Kaj pa je tam za videti? Ah, še ena brezvezna država.” Na svojem privatnem profilu sem delila utrinke potovanja, a odzivi znancev so bili večinoma polni predsodkov: “To pa je ena zaostala država.”.

Mogoče je to vse delno res, za nekoga. Kdo sem jaz da bi sodila. Sama nisem dobila takega občutka. Preprosto me je očarala njihova pokrajina, ki je povsem drugačna od tiste, ki jo poznamo. Hrana je bila odlična, vse skupaj pa mi daje občutek, da ima ta dežela velik potencial za napredek in razvoj na vseh področjih.

Sama vse raje obiščem države, ki so drugačne, kjer mogoče ni masovnega turizma in se počutim drugače kot doma, spoznam življenje ljudi in njihove razmere ter običaje. Prav taka potovanja mi dajejo vsakič znova opomnik kako zelo moramo cenit in bit hvaležni za državo in okolje, v katerem živimo.