Hitri road trip po Armeniji

Planiranje potovanja v skupini je vedno izziv, saj se je potrebno prilagajat glede dopusta in želj vsakega posameznika. Časa nismo imeli v izobilju, zato smo v najkrajšem možnem času potegnili iz Armenije največ kar smo lahko. Ali nam je uspelo, pa presodite sami. Vsekakor pa smo se na koncu vsi strinjali, da bi z lahkoto uživali še kar nekaj dodatnih dni.

Naše potovanje se je začelo s popoldanskim letom z letališča Marco Polo v Benetkah, od koder smo poleteli proti Jerevanu – prestolnici Armenije. Med potjo smo zaradi časovne razlike pridobili kar tri dodatne ure, kar je pomenilo, da smo prispeli pozno v noč.

Utrujeni, a vznemirjeni ob prihodu v novo deželo, smo si hitro uredili prevoz do nastanitve in se odpravili naravnost v postelje. Čeprav nismo še doživeli pravega utripa Armenije, smo čutili, da nas čaka nekaj posebnega. Noč je bila kratka, saj se nam je mudilo raziskovati deželo, kjer se prepletajo tisočletna zgodovina in veliko naravnih lepot.

Vse kar morate vedeti pred potovanjem v Armenijo je spisano tukaj.

Zjutraj nas je pozdravila prava zimska pravljica. Pogled skozi okno je bil čudovit, a hkrati nas je, zaradi začrtane poti, malce zaskrbelo, kako bo z varnostjo na cesti. Na srečo so bile skrbi zaman – že do popoldneva se je nebo zjasnilo, prikazal se je sonček, in vse je bilo takoj lepše ter lažje.

Naša prva postojanka je bila – jezeru Sevan, enemu največjih visokogorskih jezer na svetu.

Tik ob jezeru stoji samostan Sevanavank, ki je eden najznamenitejših in najbolj obiskanih samostanov v Armeniji, znan po svoji čudoviti legi ob jezeru Sevan.

Samostan Sevanavank je bil nekoč postavljen na samotnem otoku sredi jezera Sevan, a se je v času vladavine Stalina, zaradi umetnega zniževanja vodne gladine, le-ta spustila za približno 20 metrov. Nekdanji otok je tako postal polotok, kot ga poznamo danes.

Kompleks sestavljata dve cerkvi iz 9. stoletja, zgrajeni iz črnega bazalta:

• Cerkev sv. apostolov (Surp Arakelots)
• Cerkev Matere božje (Surp Astvatsatsin)

Ob spustu proti avtomobilu nas je prevzelo škripanje snega pod nogami, zato smo nehote zgrešili pot in se znašli pred katedralo sv. Jakoba. V tišini in beli idili nas s svojo lepoto ter lokacijo popolnoma očarala.

A časa nismo imeli na pretek, saj nas je čakala dolga pot, zato smo hitro se odpeljali naprej do vasi Noratus, ker se nahaja istoimensko pokopališče s tisočerimi ročno vklesanimi khačkari (križnimi kamni). Vsak križ je edinstven, vsak kamen ima svojo zgodbo.

Preden smo nadaljevali pot čez prelaz Vardenyats, smo si vzeli trenutek še za postanek ob jezeru Sevan, kjer smo se sprehodili po obali in naredili nekaj fotografij ob zapuščenem vagonu.

Vzpon čez prelaz je postregel z razgledi in vse slabšo cesto. Kako točno je to zgledalo, si preberite v blogu Dežela Lade Nive. Na nadmorski višini 2410 metrov nas je pričakal Orbelianov karavansaraj, mogočna kamnita stavba iz 14. stoletja, ki je nekoč ponujala zavetje popotnikom in trgovcem na svileni poti. V njegovi hladni kamniti notranjosti smo si živo predstavljali konje in trgovce, kako izmenjujejo zgodbe, tovor in novosti iz daljnih dežel.

Po tem nas je čakala le še pot do Yeghegnadzorja, kjer smo prespali.

V Yeghegnadzorju smo vneto iskali zajtrk, a to mesto je imelo za nas druge plane. Spoznali smo pristno podeželje Armenije, kjer se prepletata zgodovina in sedanjost. Naj slike povedo več kot besede. Bolj podrobno sem spisala v osebnem blogu, ki si ga lahko preberete tukaj.

Spoznali smo, da so Armenci zelo ponosni na svoje vino, zato na vsakem koraku opominjajo na tradicijo pridelovanja vina. Pot nas je  popeljala tudi v jamo Areni-1, ki je pomembno arheološko najdišče in razkriva vpogled v zgodnje civilizacije ter vinogradništva. Med odkritji so najstarejša znana vinska klet ter številni predmeti iz bakrene dobe. Najdbe vključujejo več kot 6000 let star čevelj, vinsko stiskalnico, fermentacijske posode, vrče, nože, tkanine in semena različnih rastlin. A za vino je bilo treba še malo počakat…

Le nekaj kilometrov stran se nahaja samostan Noravank, zgrajen v 13. stoletju. Pot do njega gre skozi osupljivo sotesko reke Amaghu. Visoki, rdeči klifi, ki obdajajo samostan, so nas pustili brez besed, razgledi pa so nas popolnoma očarali. To je bil brez dvoma eden najlepših trenutkov našega potovanja. Čeprav je sončno vreme gotovo pripomoglo k naši navdušenosti, mislim, da je imel kraj tudi globlji pomen, ki se nas je dotaknil.

Pa so le prišli ljubitelji vina na svoj račun. Čeprav nismo imeli časa za celovito pokušino, smo se vseeno ustavili v eni izmed vinarij, kjer smo imeli priložnost poskusiti nekaj vin. A ne predolgo, saj se nam je že mudilo naprej proti samostanu Hor Virap. Samostan je le 8 kilometrov stran od zaprte meje s Turčijo. Od tam naj bi videli najlepši razgled na goro Ararat, a nam žal to ni uspelo, saj je kljub soncu bila slaba vidljivost. Smo pa zato toliko bolj uživali v poti, ki nas je vodila tik ob meji z Turčijo, del poti smo se celo peljali čez Azerbajdžan. Spremljali so nas ogromni nasadi cvetočega sadja, naša ugibanja in poznavanje sadja bi rekli, da so bile češnje in breskve, če so bile res, pa še vedno ne vemo.

A lepotam tega dne še ni bilo videti konca. Če smo mislili, da smo najlepše že videli, smo brez daha ostali pri rezervoarju Azat. Nebo in oblaki se odsevajo v vodi, okoli rezervoarja pa se dviga barvito gorovje Yeranos. Zaradi svoje neprimerljive lepote in zgodovinskega pomena je celo uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.

Njegov glavni namen je zagotavljanje namakanja v dolini Ararat, ki je izjemnega pomena za kmetijstvo in podeželsko prebivalstvo v regiji. A postaja tudi privlačna turistična destinacija, kjer lahko uživamo v naravnih lepotah.

Ne daleč stran se nahaja soteska Garni, ki je odlična iztočnica za pohodnike, vendar mi smo bili na tem mestu šele pozno popoldne, zato si prilagodili pot, da smo se zapeljali do templja v Garniju, ki je edina grško-rimska stavba v Armeniji in nekdanji Sovjetski zvezi. Tempelj je bil posvečen Mihru, armenskemu bogu sonca, ki je v poganski mitologiji veljal za prinašalca svetlobe in pravičnosti. Tempelj stoji na robu trikotne pečine, ki gleda na sotesko reke Azat in gorovja Gegham. Na tem mestu lahko uživate v urejeni okolici in lepih razgledih. A nas je že skoraj priganjala noč, zato smo se zapeljali na drugo stran vasi, da si ogledamo še Symphony of Stones. Pravijo, da je ta naravni spomenik posledica propada vulkanskih kamnin. Kamni so naravno oblikovani bazaltni stebri ob reki Azat, visoki skoraj 50 metrov, ki zaradi svoje popolne geometrije spominjajo na orgle.

Od tu pa smo se samo še zapeljali naravnost v glavno Mesto Yerevan, kjer nas je zadnji dan čakalo raziskovanje le tega.

No, pa poglejmo kaj nam ponuja prestolnica Yerevan. Parkirali smo v garažni hiši tik ob armenijski nacionalni operi in baletu ter od tam peš nadaljevali do Kaskad. Kaskade so velikanske stopnice iz apnenca, ki naj bi povezovale središče mesta s sosednjo sosesko. Za nas turiste pa služi kot odlična razgledna točka čez celo mesto in na čudovito goro Ararat. Znotraj Kaskade so speljane tekoče stopnice, zato, če si ne želite sprehoda, greste lahko skoraj do vrha brez napora. A žal Kaskade niso nikoli bile dokončane, zato je treba zadnji del le teh prepešačit.

Od tu smo se sprehodili po glavni ulici Tashir Street (Northern Avenue) vse do Muzeja zgodovine, Trga republike, vladne hiše ter nadaljevali čez park vzdolž Aram ulice, kjer se nahaja Vernissage Market. Tukaj lahko najdeš primere ljudske umetnosti, edinstven nakit in ročno izdelane mojstrovine obrti. Vredna oglede je tudi Blue Mosqua, ki je edina aktivna mošeja v Armeniji.

Nekaj kilometrov stran iz centra mesta Yerevan se nahaja spominski kompleks Tsitsernakaberd, ki je posvečen spominu na žrtve genocida nad Armenci. Med letoma 1915 in 1923 je v Osmanskem cesarstvu življenje izgubilo približno 1,5 milijona Armencev.

Spominski kompleks sestavljajo trije simbolični elementi:

• 12 nagnjenih stebrov, ki predstavljajo izgubljene province vzhodne Armenije,
• večni plamen v središču krožne odprtine ter
• 44-metrski obelisk, ki se razcepi na dva dela – kot simbol razdeljenega armenskega naroda in njegovega duhovnega vstajenja.

V neposredni bližini spomenika se nahaja tudi Muzej inštituta za armenski genocid – prostor tišine, globoke žalosti in spomina. Tam lahko skozi osebne zgodbe, fotografije in pričevanja začutite bolečino naroda, ki je izgubil skoraj poldrugi milijon svojih ljudi. Ob načrtovanju obiska ne pozabite preveriti urnika – ob ponedeljkih je muzej zaprt.

Zadnje dejanje tega dne je bila le še predaja renta carja in čakanje na let domov. Ker pa je imelo letalo zamudo smo imeli čas, da smo lahko v miru preleteli čudovite in nepozabne trenutke potovanja, ki nam bodo za vedno ostali zapisani v naših srcih.

Armenija, čudovita si. Očarala si nas s svojo edinstveno lepoto. Ponudila si nam nekaj, kar do sedaj še nismo videli in okusili. Čeprav so se dnevi zdeli prekratki, smo jih izkoristili do zadnje sekunde in iz tega potovanja potegnili spet nekaj čarobnega. Bolj čustven zapis o Armeniji pa si preberete tukaj.