Marakeš se je poigraval z mojimi mislimi

Maroko sva imela visoko na lestvici svojih želja. Pričakovanja so bila visoka, le ta pa so še dodatno dvignile Instagram fotografije in TikTok posnetki. A vendar, ko vstopiš sam v ta kaotičen del sveta si lahko šele sam ustvariš neko sliko, mnenje o državi mestu in ljudeh, ki živijo tam. Zdi se mi, da sem stalno nihala med občutki očaranja in navdušenja pa, lahko bi se reklo, do nejevolje. Poskusila bom razložiti čim bolje, kaj sem čutila v barvitem Marakešu.

Ah, ta občutek, ko stopiš iz letališča in te poboža toplota sonca! Pristala sva v Marakešu, kjer naju pričaka prijetnih 26 stopinj – popoln kontrast januarski zimi doma. Bunda postaja odveč, in že se sprašujem, ali nisem morda preveč zimsko spakirala. Sonce v hipu popravi najino razpoloženje. Ta januarski pobeg v Marakeš se takoj izkaže za eno najboljših odločitev za leto 2025.

Ljubljanska megla – prav nič te ne bom pogrešala!

Pot v mesto sva nadaljevala z letališkim avtobusom, ki naju pelje po urejenih cestah, obdanih s pločniki in parki. Prizori, kjer se domačini igrajo z otroki, mi vedno znova ogrejejo srce. A idilo prekine trenutek, ko prispemo na glavni trg Jemaa el-Fnaa. Ko si pač v Marakešu, se vse vrti okoli tega trga. To ste verjetno že dojeli. :-)

V razgretem avtobusu, polnem turistov, nenadoma tako močno zasmrdi, da mi misli že bežijo k: »Kaj mi je bilo tega treba?«. Kar ne morem ustavit plaz vprašanj si. Tukaj bova 4 dni. Kaj če bo povsod tako? A nekako, ko se začne avtobus premikat naprej, se zrak počasi izboljša. Moje misli se umirijo.

Pa pridemo do naslednje postaje, izstopiva. V trenutku naju obgovoril brezdomec, ki naju spremlja še nekaj metrov. To je bila sicer edina takšna situacija, ki sva jo doživela v Marakešu, a vseeno mi za trenutek neprijetno stisne želodec. Takih situacij res ne maram, nikjer po svetu, vendar se ne pustim motit.

Pred nama je približno 15 minut dolga pot do najine namestitve. Jure preverja navigacijo. Potovalki  naju takoj označujeta za »turista prvega dne«, zato sva lahka tarča taksista, ki nama ponuja prevoz po zasoljeni ceni. Odkloniva.

Hodiva ob robu ceste, kjer pločnikov skoraj ni, medtem ko naju prehitevajo kolesarji in mopedi. Na ožjih delih se umikava avtomobilom in divjim taksistom, ki se jim seveda mudi. Mimo se zapelje kočija. Takrat mi postane jasno, od kod prej tisti neprijeten vonj – konji.

Hrupno je, vonji pa se prelivajo od sladkega in začimb do hrane ter vonja mehanične delavnice. V nekem trenutku sploh ne vem več, kaj voham. Vsega je preveč. Celotno dogajanje je kaotično, a hkrati očarljivo. Utrip mesta je živahen in povsem drugačen, čeprav za zdaj še ne vidim ničesar, kar bi me pustilo odprtih ust.

Zavijeva z glavne ulice, nekajkrat levo, desno, in že sva v povsem drugem svetu. Zavlada mir, tišina, urejena uličica, velika vhodna vrata – vstopiva v najin riad. Tukaj pa res pobiram svojo čeljust in brišem sline. Ustrežljivo osebje naju sprejme z nasmehom, prelepa loža naju očara, postrežejo nama odličen maroški metin čaj, nato pa naju preseneti še čudovita soba. Terasa z razgledom na mesto sicer ne ponuja najbolj navdihujoče panorame, a je ambient na terasi dovršen in izjemno prijeten. Vsaka malenkost je skrbno premišljena, da se gost počuti kar najbolje. Sobarice so tako natančne in urejene, da bi jih z veseljem kar vzela s sabo domov. O zajtrku pa sploh ne bom izgubljala besed – vrhunsko!

A lahko kar tukaj ostanem?

Če sem za hišo z bazenom na Santoriniju zapisala vse možne pohvale, potem si ta riad brez dvoma zasluži prav tako posebno omembo. Če ne veste, o kateri hiši govorim, si lahko ogledate tukaj. Riad La Claire Fontaine je bil resnično najin drugi dom, in če se bova še kdaj vrnila v Marakeš, ga zagotovo ponovno izbereva. Cena nočitve z zajtrkom je bila 100€ na noč – vredno vsakega centa!

No pa se vrnimo nazaj k mojim občutkom in mislim… Lačna. Ko sem lačna, sem sitna, zato ne komplicirava in izbereva prvo restavracijo v bližini riada. Naročiva tradicionalni piščančji tagine z limono in kuskus z zelenjavo. Restavracija je tako majhna, da očitno nimajo skladišča, saj natakar po dve naročeni coca-coli stopi v sosednjo trgovino in nama ju postreže. Čez nekaj minut se sprehodi mimo z vrečko oliv, ki se izkažejo za sestavni del Juretovega tagina.

Jure je z jedjo zadovoljen, jaz pa kuskus bolj kot ne goltam in pojem le korenček. Ostala zelenjava ima čuden okus (beri: okušam plesen). Misli mi divjajo – bom ostala lačna? Nič zato, če bom, kakšen kg lahko izgubim.

Na srečo ali pa mojo žalost sva potem vse naslednje dni jedla odlično. Samo prva, v naglici, izbira restavracije ni bila prava. Najedla sva se odličnega tagina, kuskusa in ne boste verjeli, v Marakešu sem jedla najboljšo pico v svojem življenju. Ups.

Sonce se počasi poslavlja, midva pa se odpraviva v nedeljske, turistov in domačinov polne ulice medine. Medina me očara.

Iskreno ne vem čisto točno kaj bi imela, nič ne rabim, a vse je tako barvito, lepo in vabljivo, da bi najraje kar vse imela.

Sreča, da sva potovala z majhnima torbama in prostora za nepotrebne stvari ni. Pa vendar sem se uspela zaljubiti v copate in čisto slučajno še sandale. A ne hitim z nakupi, pustim si čas, da opazujem, čutim in vsrkam vse tisto, kar ne poznam in doma nimam.

Sonce pade in midva se znajdeva v centru trga Jemaa el-Fnaa. Vonji, barve, glasovi se kar na enkrat tako zelo pomešajo, da iskreno sploh ne vem več koga bi gledala in poslušala. Za moj okus je to preveč, zato se raje umakneva nazaj v ulice, ki so še vedno intenzivne, vendar vseeno bolj umirjene.

Zadnji dan je na vrsti misija – nakup copatov. Cena v centru je 200 MAD ali več, na obrobju, kjer jih dejansko izdelujejo, pa 120 MAD. Super, si mislim, naloga ne bo pretežka. A glej ga zlomka, v trgovinici, kjer jih izdelujejo, naju pričaka fantek. Ja, ko rečem fantek, mislim res fantek – po moji oceni star kakšnih 10 let, nič več. Presenetljivo solidno govori angleško in že na začetku samozavestno postavi ceno – 150 MAD.

Sama bi najraje plačala in zaključila, ker, priznam, ne maram barantanja, poleg tega pa je fantek tako simpatičen. A Jure se ne da. Začne pregovarjanje, pogajanje in vztraja pri nižji ceni. Moram priznati, da mu ne gre najbolje od rok, a se ne preda. Na neki točki mi vse skupaj postane že odveč in pristanem na 120 MAD.

Ampak tukaj se zalomi – fantek nima drobiža in skoči k sosedom po zamenjavo. Jaz pa imam čas gledat še ostale stvari… čisto slučajno me lepo pogledajo še srebrni sandali. A veš take, podobne sem že imela, pa lansko poletje sem jih vrgla v smeti in pač potrebujem nove. Tukaj so ziher poceni. Usnjeni so. Logična ženska odločitev. (se režim)

In tukaj se začne komedija. Naš trgovec (še vedno fantek) zaradi svoje majhnosti ne doseže sandalov na višjih policah, zato Jure prevzame vlogo asistenta. Povzpne se na star zvočnik in začne iz “skladišča na višini” pobirati vse možne sandale številka 39. Vse skupaj naju zabava.

A končna pogajanja za sandale so trda. Skoraj že zapustiva trgovino brez njih. Tokrat popusti fantek – 200 MAD dobim copate in sandale. Misija uspešno zaključena!

Ko ženska dobi nove čevlje, je svet takoj lepši.

Mesto pa avtomatsko ostane v lepem spominu – saj jo ti čevlji še nekaj mesece spremljajo na vsakem koraku. Šalo na stran.

Marakeš je čudovito mesto, a kulturno drugačno, zato lahko povzroči mešane občutke. Na vsakem potovanju se lahko zgodi, da slaba izkušnja zamegli lepe trenutke, a sama si tega ne dovolim. Zdaj, ko sedim doma in pišem te vrstice s trezno glavo, lahko z gotovostjo rečem, da je Marakeš lep in poseben. Brez pomislekov ga bom ponovno obiskala.