Dan z Berberi

Želela sva doživeti pristno maroško izkušnjo, zato sva se odločila za izlet, kjer sva preživela dan z Berberi, staroselci Maroka. Naključje je hotelo, da sva izlet načrtovala na torek, kar se je izkazalo za pravo srečo – ujela sva namreč pravo berbersko tržnico. Zgovorna vodička Jasemin nas je vodila po najbolj skritih kotičkih in nam poskušala čim bolje približati tradicionalno berbersko kulturo in njihov način življenja ter običaje. Kaj vse točno sva doživela, pa v nadaljevanju.

Dan smo začeli še pred sončnim vzhodom (ob 8:30), ko je Marakeš še spal, ulice pa so bile zavite v mir, ki redko doživiš v mestu. Po približno 30 minutah vožnje izven mesta smo prispeli do berberskega šotora, postavljenega ob cesti, kjer so nas čakale kamele.

Posedli smo se v krog na nizke stolčke. Sonce je vzhajalo in nas prijetno grelo. Postregli so nam ceremonialni maroški metin čaj, čeprav “maroški čaj” kot poseben napitek ne obstaja. Maročani pa so okoli njega stkali bogato zgodbo, ki je postala del njihove tradicije.

V preteklosti, so bile ženske pogosto omejene na dom in niso smele govoriti v prisotnosti moških. Zato je prav nalivanje čaja postalo sredstvo za sporočanje spoštovanja. Višje kot je bil čaj nalit, večje spoštovanje je izkazoval moškim, nižje nalivanje pa je nakazovalo nezadovoljstvo ali nepripravljenost na druženje.

Poleg simbolike ima ta praksa tudi praktičen pomen. V puščavskih predelih, kjer veter pogosto nosi pesek, nalivanje čaja z višine ustvarja mehurčke, ki preprečijo, da bi pesek plaval v čaju. To prepletanje tradicije in praktičnosti je še en dokaz, kako močno je življenje v Maroku povezano z naravo in kulturno dediščino.

Naslednja postaja je bilo jahanje kamel. Na voljo so bile obleke in rute za na glavo za še bolj pristno izkušnjo. Kratek krog s kamelami sva iz osebnih razlogov izpustila. Ostali so glede na nasmeške očitno uživali v zibanju.

Berberska tržnica poteka le dvakrat na teden. To ni le tržnica, ampak priložnost za druženje družin iz okoliških vasi, ki se drugače ne vidijo. Izmenjava pridelkov med njimi poteka brez uporabe denarja. Poleg tega je to priložnost, da obiščejo zdravilce, saj večina Berberov ne uporablja klasičnih zdravstvenih storitev.

Tržnica je polna življenja, barv in vonjev, razdeljena je na različne dele, kjer lahko najdete sadje, zelenjavo, začimbe, meso, ribe, elektroniko in celo rabljena oblačila. Ena izmed posebnosti tržnice so “restavracije”, kjer posamezniki prinesejo svoje pridelke, ta pa jim pripravi in speče jed po njihovih željah. V zadnjem delu pa se nahajajo frizerji, zdravilci, kiropraktiki in celo zobozdravniki.

Zame je bil to vrhunec dneva, saj kaj takega še nisem doživela. Če se boste potepali kaj v teh koncih vam svetujem, da se ustavite in kupite nekaj sadja. Datlji so bili recimo odlični.

Lokacija tržnice je PARKING SOUK DU MARDI.

Na poti do berberske hiše smo se ustavili na nekaj čudovitih razglednih točkah s pogledom na vas Asni, ki je pred potresom 2023 veljala za eno najbolj priljubljenih destinacij za joga retreat-e in kuharske delavnice. Med potjo smo opazili številne še vedno porušene stavbe in domačine, ki si po tej tragediji še vedno niso povsem opomogli.

Berberska hiša je tradicionalno zgrajena iz naravnih materialov, kot so blato, slama, evkaliptus in drug les… Preprosta struktura z majhnimi okni ohranja notranjost hladno, kar je predvsem v poletnih mesecih prijetno. Postregli so nam maroški metin čaj ter domač kruh s tremi različnimi namazi:, olivnim oljem, medom in nekakšnim arašidovim namazom, ki je zanje »Nutela«.

Nato smo si ogledali postopek izdelave arganovega olja, ki ga ženske še vedno izdelujejo na tradicionalen način – ročno stiskanje. Preizkusili smo različne kozmetične izdelke iz arganovega olja ter spoznali stiskalnico, ki so jo v preteklosti uporabljali za olivno olje. Ob koncu so nas gostiteljice povabile, da skupaj z njimi zapojemo in zaplešemo, kar je bil čudovit zaključek našega obiska.

In še eno srečo smo imeli, ravno na torek, 14.1. ko smo jih obiskovali so praznovali novo leto, kar je bil še ena kljukica, ki jo nisva planirala.

Skoraj za konec pa še kosilo na terasi vodičkine babice v Imlilu. Če je bila res babica ne vem, ker če je, potem ima ta babica vse vnuke turistične vodiče, ampak nas to ni zmotilo. A je lahko še kaj boljšega kot tradicionalni tagine in kuskus s pogledom na gorovje. Slastno za si prste obliznit.

V tem delu se ponuja ogromno poti za planinarjenje, kar so po poti dokazovali številni dobro opremljeni planinci, ki smo jih srečevali. Mi smo se odločili za lažjo, krožno, večinoma ravninsko pot, ki nas je pripeljala do slapa Imlil. Celoten sprehod nas je spremljala reka, kar je pot naredilo še bolj prijetno. Pogledi na mogočne gore so bili osupljivi – še posebej ob svetlobi sonca, ki je ustvarjala pravljične kontraste med osvetljenimi vrhovi in sencami globoko v soteski.

Ko smo prišli do slapa, nas je pozdravila vlaga in mraz. Vendar nas to ni zmotilo, naredili smo nekaj fotografij, spili kavo in naravni pomarančni sok ter se odpravili počasi proti domu

V nekaj manj kot dveh urah vožnje nazaj sem imela čas razmišljati. Kako preprosto in pristno znajo živeti Berberi. Uživajo v drobnih trenutkih, naravnih darovih in medsebojni povezanosti. Kljub težkim življenjskim razmeram, ki jih je uničujoč potres še dodatno zaostril, vztrajajo in ohranjajo svojo toplino ter gostoljubnost. Ta izkušnja me je globoko opomnila, kako srečno in udobno življenje imamo, in kako pomembno je, da cenimo vse, kar nam je dano.

Moje misli pa so se hitro prekinile, ko smo se vrnili v živahni Marakeš, kjer smo se z našim kobijem počasi prebijali skozi ozke ulice.  Medtem so nestrpni vozniki okoli nas glasno hupali in iskali hitre rešitve. Mesto me je spet spomnilo na ritem, kjer živčnost in kaos narekujeta vsakdanjik.