Po poteh Velebitske žičnice

Čas imam. Lep pomladni dan, raziskujem okolico Stinice. Turistično obmorsko mesto, ki ga imenujejo kar »slovensko naselje« in prav nič se niso zmotili, saj je naselje v 80ih zgradilo slovensko podjetje in lastniki nepremičnin so večinoma Slovenci. A to zgodbo bom pustila za kdaj drugič. Pogled iz apartmaja imam na morje, a zmoti me velika zapuščena konstrukcija. Le kaj je to?

Pa gremo lepo počasi, da boste tudi vi vedeli o čem govorim, ker zagotovo ste to že videli, a niste vedeli kaj je. Verjamem, da se je vsak izmed nas, vsaj enkrat že peljal od Senja proti Karlobagu po jadranski magistrali, a ob tem ni dal pozornosti malo pred razcepom za Rab kjer stoji nenavaden betonski lok nad cesto. Ja, ja vem, nimaš pojma o čem govorim, poglej sliko, mogoče ti pa osvežim spomin. :-)

No in če ste bili namenjeni na Rab ali v Stinico, tako kot sem jaz, ste zagotovo na spustu v trajektno pristanišče Stinica opazili na desni strani zapuščeno, že zarjavelo konstrukcijo in širok visok zid. Če ste bili na tem mestu pred 10 leti pa je bil prizor še slabši, saj je bilo še nekaj zapuščenih stavb več.

Zakaj vse to pišem? Ker tisti lok čez cesto, ki sem ga prej opisala in ta železna konstrukcija, sta del enega velikega propadlega jugoslovanskega projekta. Gre za žičnico Velebit, ki je bila zgrajena leta 1959 z namenom prevoza hlodovine iz Velebita v Stinico. Projekt je bil v osnovi zamišljen kot industrijski, a so bile ideje tudi o tem, da bi žičnico uporabljali tudi v turistične namene za prevoz ljudi.

Žičnica je imela tri postaje: nakladalno, obračalno in razkladalno. Zgornja, nakladalna postaja, je stala na prelazu Veliki Alan, kjer so bili tudi spremljajoči objekti, vključno z nekdanjo gozdarsko hišo, danes znano kot planinski dom Alan, ter objektom za bivanje delavcev. Srednja oziroma obračališče je bila na delu, kjer je žičnica zavila proti Stinici in se kar naenkrat začela spuščati po strmih pobočjih Velebita. Spodnja ali razkladalna postaja je bila v Stinici, tik ob njej pa žaga.

Izgradnja žičnice je bila glede na teren izjemno težka, vendar so jugoslovanske oblasti uporabljale poceni delovno silo ujetnikov iz Golega otoka. Ti so pod strogim nadzorom zaporniških paznikov v zelo težkih, nečloveških razmerah gradili mogočno konstrukcijo. Trasa žičnice je dolga kar 6300 metrov. Mnogi pa so med gradnjo žičnice tragično izgubili svoja življenja na Velebitu.

V želji, da bi lažje razumela zakaj so jo sploh zgradili, sva se podala na nakladno postajo žičnice, to je na prelaz Veliki Alan. Cesta je ozka, strma, danes asfaltirana, nekoč seveda ni bila. Razgledi so noro lepi, vendar prevoz hlodovine s tovornjakom po taki cesti je bilo zamudno delo in kdaj tudi oteženo. Zato se zdi ideja o izgradnji žičnice logična. Inženirji so svoje delo opravili, vendar so ob tem podcenili mati naravo. Na tem območju je burja zelo pogosta in izjemno močna, zato je žičnica v 9 letih obratovanja oz. lahko rečemo bolj mirovanja, obratovala komaj eno leto.

Z izgradnjo sodobne ceste, Jadranske magistrale, razvojem cestnega prometa, pa tudi z razvojem avtomobilske industrije in modernejših tovornjakov, ob že omenjenih težavah z burjo, je celoten projekt postal ekonomsko nerentabilen.

Žičnica je prenehala obratovati leta 1968, devet let po izgradnji. Ideja o prevozu potnikov v turistične namene, pa iz podobnih razlogov ni bila nikoli realizirana.

Spodnja razkladalna postaja v Stinici je tik preden vstopiš v vrsto za na trajekt na Rab. Na tem mestu ni veliko za videti, saj so večino objektov na tem mestu porušili. Ostaja le en delček žičnice, ki pa grdo propada.

Do obračališča je po nekaterih virih zaradi nedostopnega terena skoraj nemogoče priti, sama tega nisva (še) preverila v živo, vendar če bova, vas zagotovo obvestiva. Njo boste lahko videli na nekaterih delih ko se boste vzpenjali na Alan in po poti, ko se boste peljali po Jadranski magistrali.

Nakladalna postaja se nahaja na prelazu Veliki Alan, do katerega lahko pridete z avtom. Če greste po Jadranski magistrali zavijete levo, tik pred razcepom za Rab. Sledite smerokazu Štirovača. Cesta je asfaltirana in urejena, vendar izjemno ozka. Do vrha boste potrebovali približno 35 minut, a naj vas ne preganja čas – uživajte v vožnji in bodite pozorni na vozila iz nasprotne smeri.

Razgledi so dih jemajoči. Pogled vam bo segel vse do Raba, Paga, Lošinja… Če boste vzeli daljnogled pa še dlje. Na vrhu se nahaja planinski dom Alan, ki je odprt izven sezone vsako nedeljo, v poletni sezoni pa vsak dan. Nakladalna postaja na Alanu je veliko bolje ohranjena kot razkladalna v Stinici, vendar njena odmaknjena lokacija prispeva k zapuščenemu videzu, saj okolica ni urejena.

Svetujem vam, da načrtujete izlet izven obdobja med 15. novembrom in 15. aprilom, saj je cesta v tem času zaprta zaradi zimskih razmer in snega. Čeprav se morda zdi nenavadno, da je cesta zasnežena tako blizu morja, vendar prelaz Veliki Alan se nahaja na kar 1.350 metrih nadmorske višine. Midva sva v začetku marca »spregledala tablo« in zadnji kilometer zaradi zasnežene ceste prehodila peš. Vendar pot je bila zabavna in nepozabna, saj sva se prvič kepala s pogledom na morje.

Velebitska žičnica počasi tone v pozabo. Na lažje dostopnih mestih so železne stebre odstranili. Vendar na Alanu in po pobočjih Velebita še vedno ostajajo in spominjajo na neke druge čase.

Mnenja javnosti o ostankih velebitske žičnice so mešana. Nekateri menijo, da so železni stebri in druge strukture žičnice del zgodovinske dediščine, ki ohranjajo spomin na preteklost in povezujejo zgodbe o delu, življenju in težavah, skozi katere so šli ljudje, ki so bili vključeni v njen razvoj. Ti ostanki so za mnoge simbol zgodovine, povezanosti ljudi in narave, ki ima svoj pomen.

Po drugi strani pa obstajajo tudi tisti, ki menijo, da ti ostanki kvarijo naravni izgled območja. Žičnica je bila zgrajena v težkih časih in njeni ostanki niso v skladu z naravnim okoljem Velebita. Mnogi so mnenja, da bi morali biti ti objekti odstranjeni ali bolje vključeni v krajino, da ne bi kvarili estetskega videza naravnega okolja.

Občasno se pojavljajo tudi predlogi za prenovo žičnice in njeno uporabo v turistične namene, vendar ostaja vprašanje koliko bi bili stroški, vzdrževanje in koliko dni v letu bi bila dejansko uporabna.

Kaj pa ti meniš? Bi jo morali obnoviti ali ne?