Po poteh Petre

Drugi dan v Jordaniji… Zdaj pa gre za res… Spočita, naspana, sita, spakirana in pripravljena na 4 urno dolgo pot proti Petri. Še prej pa na ogled Citadela, ki nama je ostal še od včeraj. Gre za zgodovinsko srce prestolnice z ostanki različnih civilizacij od Rimljanov, Bizantincev in Omajadov. Sprehajava se med kamenji in objekti, narediva nekaj slik, sonce naju žge. Med ogledom naju zasledujejo otroci, ki se igrajo igro – izvej od turista od kje prihaja in njegovo ime. Sprva ne razumeva igre, pozneje pa tudi nama postane zabavno se zapletati v pogovor z njimi.

Sredi popoldneva pa se le pripeljeva do Wadi Muse (Mojzesove doline), kjer sva imela rezervirano namestitev za dve noči ter je odlična iztočnica do Petre. In tukaj se začne najina sreča tega potovanja, takoj brezplačen upgrade v boljšo sobo in…

Jordan pass sva imela plačan za dva dni, zato sva izkoristila prvi vhod že kar takoj. Neučakana sem. Želim si videt vse in še več. Zato sem tukaj, da vidim Petro. Ura je nekaj čez 16:30 ko šele stopiva v Visitor center Petre. Gruče ljudi jo zapuščajo, le midva hodiva proti njej. Občutek je nenavaden, saj greva v neznano. Veva, da je sončni zahod ob 19:30, zato nekaj časa za ogled še imava.

Prvi del poti je navadna makadamska pot, vsake toliko vidiva nekaj vklesanih oken, nič posebnega. Nestrpna sem, zato pohitiva s hojo. Vse dokler ne prideva do ozkega kanjona, imenovanega Siq. Tukaj upočasniva. Skozi kanjon vleče prijeten vetrič, ne pustiva se motit. Razgledujeva, se čudiva, sprašujeva se nemogoče stvari in želiva uživat v trenutku. Vsak naslednji korak se spremeni v waw. Kaj vidiva? Stene, visoke desetine metrov, kot da te objemajo in vabijo, da greš še naprej. Ne veš čisto prav ali bi gledal naprej ali kar navzgor. Počutiš se tako zelo majhen in nepomemben.

Za vsakim naslednjim vogalom čakava, da se bo prikazala zakladnica – Treasury. Tista znana podoba iz filma Indiana Jones, knjig in razglednic. In se je. Ne moreš se pripravit na te občutke, ko jo vidiš v živo. Obstaneva in jo nekaj minut le gledava. Mogočna, elegantna, izklesana v rdečkasto skalo. Vidiva, da se pred njo pripravlja nekaj velikega in pomembnega, a ne veva kaj…

Narediva nekaj fotografij, Jure vztraja za fotografije na skali. Danes nisem planirala fotografiranja, le sprehod. Jure je zadevo vzel resno in vztrajal, temu ni videti konca… Njegov perfekcionizem me ubije, zato se prvič na potovanju sporečeva. A nestrinjanje hitro zgladiva že do teatra. Ne mudiva se dosti tam, saj si želiva v ta dan stisniti še razgledno točko nad zakladnico, a sva prepozna. Zato si ogledava grobnice (Urn, Silk, Corinthian, Palace). Sonce naju prijetno boža, veter plapola zastavo, beduini naju vabijo na čaj. Uživava, božava kamnine in še kar ne moreva verjeti, da sva tukaj.

Na poti nazaj, ponovno skočim na kamen, tokrat uspešno narediva slike, s katerimi sva oba zadovoljna. Počasi zapuščava Petro, ki jo že pripravljajo na nočni ogled Petre. Skozi kanjon proseva še zadnja dnevna svetloba. Goreče sveče pa dodatno ustvarijo pravo mistično vzdušje. V tistem trenutku vzkliknem: »Čarobno je.« In res je! Ne želiva domov, zato počasi, lenobno korak za korakom hodiva v klanec in uživava v vsaki minuti veličastne Petre.

Moja želja je bila v tem trenutku izpolnjena. Še bolje in še lepše kot sem si lahko zaželela.

A Petre ni nikoli dovolj. Budilko skrbno nastaviva za 5:00. Plan je, da sva še pred sončnim vzhodom pred zakladnico. Želiva si videti kako jo sonce obsije. Kaj takega?! Jaz, največja zaspanka, bom na dopustu vstala ob 5? In sem. Sicer z nekaj dremeži, a sva še pred 6. uro na vhodu.

S hitrim korakom hodiva čez kanjon, uspelo nama je. Še prezgodnja sva. Midva, nekaj ljudi, mačke in psi, čakamo na sonce. Ilegalno še skočiva na skalo tik nad zakladnico narediva nekaj fotografij in že hitiva na včerajšnji zastavljen cilj. Razgled z višine na zakladnico. Na poti se nama pridruži cel »gang« psov.

In prideva do vrat. Prezgodnja sva. Prijazni policisti so nama v dolini zagotovili, da so odprta, a niso. Stopava, razgledujeva in upava, da kdo pride odpret. In res. Na oslu prijezdi prijazen beduin. Ponudi nama prevoz, a nekako se ne dava. Živali se nama smilijo. Stopava nogo na nogo seveda še vedno v spremstvu psov. Po poti nekateri obupajo in se vračajo v dolino, eden je tako zelo agilen da teče skupaj z oslom, bela psička ostaja z nama.

Čeprav je šele jutranje sonce, žge, potiva se in rineva v ta klanec. Vse za razgled. Tukaj sva. Narediva par fotografij. Samo midva in psička uživamo v razgledu. Lepo je, a se iskreno se sprašujem, zakaj sva si isto stvar prišla ogledat še z druge perspektive. Turisti smo res kdaj smešna bitja.

Ob spustu si ogledava še The church– bizantinsko cerkev in Great Temple, tukaj tudi pozajtrkujeva. Sprašujeva se, če se to spodobi. Sediva na kamnih zgrajenih v 1. stoletju pr. n. št. in jeva. Ups. Arheologi bi naju verjetno bičali. Sebi v bran se tolaživa, da nisva pustila smeti ali kakorkoli drugače oskrunila tega mesta. Imava pa kljukico, da sva zajtrkovala v Petri. :-)

In tukaj se potem začne lomit najina odločitev. Bliža se 10. ura. Sonce žge kot pri norcih. A greva naprej do Monastery ali ne. Ponudb za prevoz s konji ali osli je ogromno, ta opcija takoj odpade. A dejstvo, da do tja vodi 900 stopnic, nama nekako ne diši. Prepričana sva, da se vrneva zvečer skozi Little Petro do Monasteryja. No, ja kdor naju pozna, ve, da sva bila že dovolj utrujena in lena, da bi tudi to uresničila. :-)

In če ste se spraševali, kaj sva še poleg nove, lepe sobe dobila – popoln sončni zahod na gorovje, kjer se nahaja Petra.

Vse je bilo kot se spodobi, za zaključek tega poglavja v Petri. “Čarobno in veličastno.”