Uresničila sem si željo – pozdravljena Jordanija

Nisem človek seznama želja, sploh pa ne, ko gre za seznam držav, ki jih želim obiskati. Destinacije izbirava po občutku in čeprav se kdaj zgodi, da iščem letalske za določeno destinacijo, jo bom na koncu kupila za čisto eno x. A za Jordanijo je bilo drugače. Moja želja je bila tako zelo močna, da sem planirala in iskala letalske karte ter si pinala lokacije po zemljevidu, ki jih želim obiskati, kar 3 leta, a stvari nikakor, da se poklopijo. In ko sva bila lani oktobra že spakirana, sva dan pred odhodom dobila mail o preklicu letala, zaradi razmer pri »sosedih«. In tako je spet padla Jordanija v vodo. A nisem se dala.

Ob izkrcavanju iz letala vidim skozi okno kako zelo piha, ljudje so oblečeni v dolga oblačila. Šine me misel, ki jo podelim tudi z Juretom, ali sem se morda uštela pri pakiranju in vzela preveč lahkotnih oblek. On se mi nasmiha in daje občutek popolnega relaksa…na dopustu smo, bomo že…

Kontrola potnih listov, viza in vse ostali pregledi hitro minejo, kombi, ki nas pelje do renta carja že drvi po cesti proti Ammanu. Vroče je, veter mi razmetava lase sem in tja, klima šopa po občutku na 10 stopinj, okoli nas pa sam pesek.

Prevzameva na pol razdrapan Nissan Sunny, Jure godrnja, da je rezerviral boljši avto, a ko odrineva se izkaže, da videz vara. Avto je prostoren in udoben. Ideja o spakiranih prelahkotnih oblačilih je hitro pozabljena, saj me skozi steklo avtomobila dobesedno peče koža. Poletje, pogrešala sem te.

Malo gor, malo dol po ulicah Amana in že sva pri svoji prvi nastanitvi. Hostel Nomad. Soba še ni pripravljena, zato se odpraviva na prvo Jordanijsko kosilo. Pešačiva v strm klanec, v dobro ocenjeno restavracijo. Ulica je lepa in urejena. A žal ne morem uživat v njej… Ah kako zelo mi je vroče, jaz pa še vedno od doma na sebi ta debele nogavice, ki so me še kako lepo grele na poti do Jordanije – a tukaj so definitivno odveč…

Medtem ko čakava na jed, izkoristim trenutek in postorim še nekaj najbolj nujnih opravil na računalniku. Postrežba je na visokem nivoju in hitra. Jure navdušen nad hrano, ne more skriti navdušenja nad pečenim piščancem, za katerega pravi, da ima prav okus po pečenju v oglju. No ja, jaz pa malce manj. Se že hecava, da je očitno moja prva izbira kosila v novi državi vedno slaba. Saj se še spomnite kosila v Marakešu, ko sem goltala kuskus. Če se ne, si lahko preberete tukaj. Nekako tako je bilo sedaj, ko sem poizkušala spravit vase kebab z granatnim jabolkom. Eksotično se sliši, o granatnem jabolku pa ne duha ne sluha. :-) Iz sosednje mize mi gospodična elegantno piha dim iz vodne pipe. Fuj! Ah Jordanija, lepo sva začeli… Me pa vsaj potolaži najboljši kruh, ki sem ga kadarkoli jedla. Mehak, ravno prav hrustljav, še topel… Ok, lačna ne bom, si mislim, bom pač preživela teden na kruhu. :-)

Mimogrede, to kosilo je bilo najdražje v celem tednu – 36€, pa lahko rečem da tudi najslabše, vsaj zame. :-)

Oba se strinjava, da potrebujeva dnevni počitek. Soba je pripravljena, receptor pa tako zelo prijazen in se na vse pretege trudi okoli naju, da naju navduši. Celo vmesnem času nama pripravi seznam restavracij in navodila za ogled mesta v slovenščini. Hvaležna sva mu, a v tem trenutku potrebujeva posteljo. Potovala sva celo noč, zato potrebujeva par ur spanca v udobju postelje.

2 uri sta bili dovolj, da sva pripravljena za raziskovanje Amana.

Če imava avto, pa ja ne bova pešačila in plačevala taksija. In sva šla. Direkt v osrčje Amana, z misijo, da najdeva menjalnico. Jure strpen voznik, jaz navigator. Ulice so v pozno popoldne polne avtov, pasovi so nejasno označeni, vozniki pa lahko rečem da vljudni in strpni. V veliki koloni se počasi prebijava do cilja. Seveda vmes malce zgrešiva in menjava plan poti, a naju vse skupaj zabava. Parkirava na zasebnem parkirišču, edina sva. Malce naju zaskrbi, če sva se odločila pravilno. Najdeva menjalnico in si ogledava Rimsko gledališče Aman, manjše Odeon gledališče in seveda uspešno menjava denar. Na parkirišču pa seveda vse bp, skrbi so bile odveč.

Loviva zadnjo uro za ogled Citadela na vrhu hriba, ki ponuja popoln razgled nad mestom Aman. Nekaj gneče, iskanje parkinga in najino obiranje naju je stalo desetih minut, da sva zamudila uro zadnjega vstopa. Sva pa zato ujela sončni zahod, razgled in velikansko zastavo Jordanije, ki je ponosno plapolala. Takrat še nisva vedela, kako zelo ponosni so nanje.