Noč pod zvezdami – Wadi Rum

Poglavje potovanja, ki je bilo namenjeno njemu – Juretu. Če sem se jaz navduševala nad velikimi kamni Petre, si je on želel manjših kamnov – puščave. Ideja o tem, da bi spala kot čisto pravi beduini, v puščavi v jami na prostem, se je meni zdela malce divja in surova, zato sva sklenila kompromis in si rezervirala nastanitev v kampu. Wadi Rum je kraj, kjer ne potrebuješ filtrov, kjer v zraku diši po pesku, večeri po spokojnosti in noči po neskončnosti.

Nekaj čez drugo uro se pripeljeva na parkirišče, kjer naj bi nas pobrali lastniki kampa. Na parkirišču se nahaja le en avtomobil. Sprašujeva se, ali bova morda sama. Občutijo se razmere na Bližnjem vzhodu. Po dovozu drvi starejša pickup Toyota. Prevzame naju beduin s toplim nasmehom, pokima brez odvečnih besed in že skupaj s prtljago sediva na zadnjem delu jeepa. Vmes se ustavi v trgovini in nama kupi hladen sok ter vodo, med vožnjo se pa obnaša, kot da bi bil sam. Zdi se mi, da je vsaka luknja naša.

Premetavanje me vrne v otroštvo, ko sva z bratrancem izsilila starega ato, da zloži stari voz in gremo z njim po seno. Preplavijo me čustva. Juretu ponovno povem že 100x slišano zgodbo, smejiva se in uživava v razgledih. Peklensko je vroče, paše veter, ki naju hladi obenem pa še moje lase razmetava na vse strani. Skoraj izgubim kapo. Takoj, ko pridemo na mehkejšo podlago se vožnja umiri. Rdečkast pesek, na vsake toliko v daljavi vidimo kamp. Zdi se kot bi bili na drugem planetu. Še vedno gremo hitro, vendar občutek je, kot bi se vozili po oblačku… Čez nekih 20 min smo tukaj – raju sredi ničesar.

Prijazni zaposleni naju takoj postrežejo in se na vse pretege trudijo, da se počutiva domače. In seveda kot se že spodobi za to potovanje, dobiva upgrade, boljša, večja soba za kar 6 oseb. A jo potrebujeva? Ne, vendar se ne pritožujeva. :-)

Vstopiva v to, na videz nič posebnega, šotor hišico, ki se izkaže, da je samo na videz taka, v resnici gre za leseno konstrukcijo, ki ponuja vso komoditeto. Le klime ne. O ja, butne naju realnost. In kot so tudi sami napisali, vsem našim željam lahko ugodijo, če nam vroče pa žal ne morejo nič. No, pa vendar so nama pustili v sobi ventilator, ki pa se je bogi skupaj z nama tako zelo potil in pregreval, da sva kar hitro ugasnila. Topila sem se kot lučka sladoleda sredi vročinskega vala. Čez 2 uri imava rezervirano jeep turo. V tem peklu sva le kratek čas. Oddahnem si.

Vsa nestrpna sva že pred uro na recepciji. No, na tem mestu imajo klimo, dober Wifi in brezplačno mrzlo pijačo. Mogoče je to tudi razlog, da sva zgodnja. :-) Ne veva kaj pričakovat. V daljavi vidiva kako veter vrtinčni pesek, vidljivost je vse slabša. Od navdušenja me kar malo v trebuhu začrviči. Potem pa pride ona – tajvansko dekle, solo popotnica, ki je na poti že 3. mesec. Kot pove, utrujena, a izjemno željna novih avantur. Očitno le nisva sama v kampu.

Hitro se naložimo v staro Toyoto in oddrvimo globoko v puščavo. Na trenutke se mi zdi, kot da postopoma zapuščamo svet in vstopamo v neko vesoljsko kuliso. Ne rečejo zastonj, da je to Mars. Rdečkasta zemlja, vsake toliko samotne skale, ki se kar dvignejo od nikoder in veliko jeepov s turisti, ki so na isti misiji kot mi. Vsake toliko postanek pri naravnih mostovih, kamnih, skritih kanjonih, vrezanih napisih, čajnicah pod skalami in znamenitostih, ki jih ne razumemo. Izkaže se, da naš voznik beduin ni le redkobeseden, ampak ne govori angleško. Od prve postojanke naprej se pač z njim sporazumevamo z rokami in nogami ter si naklanjamo ogromno prijaznih nasmeškov.

Vožnja po puščavi je nekaj povsem drugega kot kakršna koli vožnja po cesti. Tukaj ni pravil, le občutek. Hitrost, vročina, pesek med zobmi, lasmi, v očeh in povsod drugod. Šofer si zopet da duška, zdaj že vemo kaj nas čaka, vendar je drugače. Ko z jeepom zapelje malce izven utrjene poti, v pesek, se zabava začne. Gas brez popuščanja, vrtenje koles, pesek meče v zrak in vonj po zažgani sklopki. Seveda Toyota zmore napor in že smo zunaj. Pa malce navzdol. O ja, navzdol je še bolje. Kot bi imeli pod kolesi tobogan, samo spustimo se.  V tistem trenutku imam občutek kot da smo samo mi, pokrajina in občutek svobode.

Na trenutke se nam zdi 2 urna tura že malce predolga, to občuti tudi voznik, zato prižge, predvidevam da, jordanijsko glasbo in vmes za volanom tudi kar malce zapleše. Jure si želi čim več evidentirat, da ne ve če bi slikal, snemal, uporabil telefon ali kar insta360. Tajvanka, ki vztrajno celo pot snema vsebine za na svoj youtube kanal, ga spodbuja in se celo vključuje v njegove kadre ter mu daje ideje. Dokler tudi sama ne poprime za njegovo insta360 in začne aktivno snemat. Sama le opazujem in se veselim temu, da se vsak po svoje zabava.

Za zaključek pa po adrenalinu sledi nekaj povsem drugega – romantični sončni zahod. Sedimo in gledamo kako v daljini pada sonce. Vse okoli nas le puščava. Tišina. Brezčasnost. Po dolgem času vidim Jureta, ki je le tukaj v trenutku. Samo je. Tukaj. Z menoj. Začutim hvaležnost in srečo.

Vrnemo se nazaj v kamp, se na hitro stuširamo in že hitimo na beduinsko večerjo. Hrana preprosta, a neverjetno okusna – pripravljena pod zemljo. Pomažemo krožnike, se za konec še posladkamo z odličnimi slaščicami. Večer pa nadaljujemo tako, da se posedemo okoli ognja, srkamo topel čaj, klepetamo s tajvanko, izmenjujemo fotografije ter delamo plane, da se ponovno srečamo.

Wadi Rum ponoči je poezija. Nobenih umetnih luči, nobenega šuma. Samo milijoni zvezd nad nami. Na trenutke, ko gledamo v nebo, se mi zdi, kot da bo nebo vsak hip padlo name, tako gosto je posuto.

Wadi Rum ni le puščava. Je občutek. Je spomin na trenutek, ko se vse ustavi. Ko ni pomembno, kdo si, kaj imaš, kam greš. Pomembno je le, da čutiš – vročino dneva, hlad noči, zibanje džipa, pesek med prsti in tišino, ki ni prazna, ampak neskončno polna.

Za naju je bil to Juretov trenutek, a ga bom za vedno nosila tudi jaz.