Jordanija: Akaba, Mrtvo morje in Madaba

V Jordaniji sva že četrti dan. Občutek imam kot, da ne počnem nič drugega, kot samo še pakiram in razporejam primerna oblačila za naslednjo destinacijo, ki jo bova obiskala. A sedaj se približujeva morju. Veselim se ga, čeprav vem, da se v njem najverjetneje ne bom kopala. Pričakovanja so velika, vse dokler…

Akaba je edino jordansko mesto ob Rdečem morju. Vedela sem, da gre za turistično mesto, ki je namenjeno razvajanju v resortih, a vseeno sem pričakovala, da bodo tudi namestitve izven njih solidne. Žal sva se tokrat uštela pri rezervaciji namestitve, čeprav sva seveda spet dobila upgrade (dve zakonski postelji :-) ). Hotelska soba je bila osnovna, vključen sva imela zajtrk, ki ni bil po najinem okusu. Čistoča hotela pa ima kar nekaj prostora še za izboljšave. Na srečo sva bila tukaj le eno noč in naju to ni vrglo s tira.

Obstaja javna plaža, ki žal ni najbolje vzdrževana. Poleg tega se izven resorta ženske ne smemo kopat v kopalkah, zato sva to izpustila. Dan sva raje preživela bolj sproščeno. Naredila sva dolg sprehod ob morju, se sprehodila po Aqaba Fort znanem tudi kot Aqaba castle, obiskala shopping mall in raziskovala pristne, živahne souke. Predvsem zvečer so ti polni življenja, barv in vonjev, ki te kar posrkajo vase.

Mogoče če bi se odločila za potapljanje, bi si s tem popravila vtis mesta, saj se tukaj nahajajo lepi koralni grebeni in potopljeni tank iz 80ih. A ta dan nama je iskreno pasal počitek in morala sva nadoknadit tudi nekaj dela za računalnikom.

Od tukaj naprej je šlo pa samo še navzgor. Iz Akabe sva nadaljevala pot proti Mrtvem morju po cesti, ki je speljana tik ob meji z Izraelom. Na začetku naju je spremljala visoka mreža, pozneje pa sem imela občutek, kot da sva sredi ničesar. Vsake toliko sva srečala kakšen avto in vojaško/policijsko postojanko. In čeprav se je zdelo, da ni nikogar, so naju nekajkrat ob cesti »pozdravile« kamele. Pot se je vlekla. GPS nama po poti ni deloval, predvidevava, da zaradi motenj sosedov, zato nisem mogla sledit začrtani poti.

In potem Jure čisto hladnokrvno reče: “Tukaj je muzej najnižje točke na svetu.”. In on bi šel kar mimo. Tale moj mož je včasih res smešen. Kako lahko izpustiš ta muzej? Seveda sva ga obiskala.

No ja, glede na to, da nisva ravno poznavalca, sva se po razstavah le sprehodila. Priznam, pričakovala sva čisto nekaj drugega. A naju je vendar navdušilo dejstvo, da se muzej nahaja visoko nad obalo Mrtvega morja. Ironično, tabla za najnižjo točko sveta, a pod nami se nahaja mrtvo morje, ki je še nižje. :-)

Pa pojdimo še nižje.

Končno pridem do GPS-a in iščem po zemljevidu označeno točko, ki sem jo že doma zbrskala na internetu, kjer se da priti do Mrtvega morja najlažje. A glej ga zlomka. Medtem ko iščem, vidim na zemljevidu označeno Pink lake. Na hitro pogledam fotografije lokacije in se zaljubim. Želim si ga obiskat.

Ura se bliža že poldne. Sonce pripeka, da me preko avto stekla prav peče koža, zato se pokrivam s srajco. Pristaviva in že naju najde prijazen domačin, ki naju usmeri na parking. Ubožec v tej vročini teče in nama kaže pot ter nama pomaga parkirat avto, pokaže pot do jezera in celo del poti, kjer je najbolj nevarno, hodi z nama.

Potem pa sva tukaj. Roza jezero, ki nastane zaradi mikroorganizmov v vodi in midva sva imela srečo, da so bili prisotni ravno v času najinega obiska. Na tem mestu se nahaja več takih manjših jezerc. Barve so od nežno roza do intenzivno roza, pa zelene in oranžne barve. Smrdi pa tako kot bi se pokvarila jajca. Zato narediva par fotografij in odhitiva do Mrtvega morja.

Hodiva po soli, nerealno. Spremljava nadmorsko višino na pametni uri, ki kaže vse nižje. Najnižje tik pred vstopom v vodo zabeleži kar -435 m.n.v.. Kot, da sva na nekem drugem planetu. Če sem mislila, da sem v puščavi videla vse, je tukaj spet popolnoma nov svet. Ta Jordanija me res vsak dan pusti odprtih ust.

Jure se hitro preobleče in že je v vodi. Navdušen je. Sama se nisem odločila za kopanje. Si pa na tem mestu obljubiva, da se še vrneva sem, ker je resnično nekaj posebnega.

Pričakovala sva, da bo Jure ob izstopu iz morja slan, bel. No temu ni bilo tako, njegova koža je bila kot da je naoljena. Kar tak moker se je odpravil nazaj proti avtu, kjer vsa imela velik bidon vode. Najin kolega s parkirišča, pa nama je za na pot celo odstopil del svoje malice. Čeprav sva vljudno zavračala… vseeno dobiva falafel in kruh.

Oh, kako zelo prijazni in gostoljubni so. Navdušena sva.

Zadnja dva dneva preživiva v mestu mozaikov – Madabi. Priznam, ko je Jure predlagal, da se na letališče odpraviva raje iz Madabe kot iz Amana, nisem bila najbolj navdušena. A odločitev je bila še kako prava. Madaba se je izkazala kot majhno mesto z veliko dušo. Vse se vrti okoli mozaikov – antičnih, barvitih, neverjetno ohranjenih.

Sledila sva točkam iz Jordan Passa. Hodila iz lokacije na lokacijo in si ogledovala arheološka najdišča, ki jih zopet iskreno ne razumeva in nisva preveč vanje poglabljala. Sva se pa strinjala, da so ta mesta raj za arheologe in ljubitelje zgodovine. Naju pa je zopet navduševala njihova prijaznost in gostoljubje.

Povej mi kje na svetu, predvsem v Evropi, ti na vhodu v muzej prijazna uslužbenka nalije iz termovke še vročo arabsko kavo in poklepeta s teboj.

Vse dokler nisva prišla do cerkve sv. Janeza Krstnika. Tukaj pa sva resnično uživala. Kdo bi si mislil, da bom to izjavila jaz, ki ravno ne maram obiska cerkva. Sprehajava se skozi podzemne tunele, raziskujeva skrite kotičke, ob tem naju spremljala nežna, umirjena glasba.

In še spektakularen vzpon na zvonik – po domače turen. :-) Tik pod vrhom sem morala že zbirat pogum, da se povzpnem. Za to sem bila nagrajena. Razgled od zgoraj je bil božanski. Celotno mesto sva imela na dlani.

Za konec sva si pustila ogled same cerkve, kjer sva se kar zasedela. Tišina in spokojnost nama je prijala. Živiva za take trenutke.

V tem mestu jedla najboljše kosilo v življenju, pila lokalno pivo Petra in Jure je našel krofe, ki se jih ni mogel nasiti.

Kaj točno sva si ogledala v Madabi preberite tukaj.

Srečo sva imela. V Jordaniji sva bila prav na dan samostojnosti, ko so praznovali 79 let neodvisnosti. Še niti okrogla ni, mesto pa se je spremenilo v radost in veselje iz vseh strani.

Vsi zahmašno urejeni, ulice polne otrok, neskončne kolone avtomobilov z zastavami, ki se vozijo po mestu gor in dol in neusmiljeno trobijo.

V nekam trenutku pa sva celo pomislila, da pričakujejo kralja. Skozi mesto so se zapeljali vsi policisti, vojaki in gasilci s svojimi vozili, množica ljudi pa jih ob cesti bučno pozdravljala in mahala.

Pod večer pa nabito polne restavracije, iz hiš slišat smeh, glasbo in zabav ter za konec dneva celo ognjemeti. Nisva bila v glavnem mestu, a si ne predstavljam, kakšno slavje je moralo biti šele tam.

Ob vsem tem se sprašujem – od kod jim toliko veselja, ponosa, domoljubja? V Sloveniji je dan samostojnosti le en čisto navaden dela prost dan. Le peščica Slovencev izobesi zastavo, kaj šele da bi kdo posebej praznoval ta dan. Pa bi ga morali? Bi morali svobodo praznovati ali jo jemati kot nekaj samoumevnega? Bi morali postati ponosen narod – vsaj za en dan?

Ni, če vas zanima, si nisem odgovorila, sem pa definitivno uživala v tem Jordanskem veselju.

Naše potovanje smo tako še zadnji dan zaključili s potjo na letališče. Najina jordanska pustolovščina se je tukaj končala. Sva se vrnila? Da, srečno in varno.

Ste že bili v Jordaniji? Kaj je pa vas navdušilo? Z veseljem preberem v komentarju.