Dirkaški vikend skozi ženske oči – Imola

Tega bloga pravzaprav nisem imela v planu napisati. Potem pa sem zasledila, da obstaja možnost, da se bo dirka F1 mogoče vrnila v Imolo in že so me zasrbeli prsti. Spisala sem kako sem sama doživela to dirkališče in nasploh svet dirkanja?

Spet smo v tistem delu leta, ko je aktivna sezona ELMS in Jure je eden izmed sponzorjev dirkaške ekipe, kar pomeni le eno – posel kliče. Ampak zakaj ga ne bi obrnila sebi v prid, si naredila izlet in uživala v tem, kar nama življenje ponuja?

Tako sva se tokrat odpravila na eno nama najbližjih dirkališč – v Imolo. In čeprav sem šla tja predvsem kot spremljevalka, sem se vrnila z občutkom, da sem zopet videla precej več kot samo avtomobile, ki nekaj ur drvijo po stezi.

Samo da sem odprla vrata avtomobila, je vame pihnil vroč zrak, slišim že motor V8. Ja to sem se naučila prav ta vikend. :) Za nama tribuna s pogledom na ciljno ravnino. V zraku se čuti navijaški duh. Oh, kako zelo lepo je biti kjerkoli že, ko vidiš ljudi, ki uživajo in počnejo stvari, ki jih res osrečujejo. Italija res diha za avto-moto dogodke. Čeprav ni v nobeni ekipi tovarniški Ferrari, je rdeča barva vseeno povsod. Konji so na vsakem koraku, zastave, majice, kape, avtomobili … očitno je dovolj že, da si v Italiji in da nekje v bližini slišiš motor.

Parkirala sva tik ob dirkališču, ob zaščitni ograji, da sem morala kar na prste stopiti, če sem želela videti, kaj se dogaja na stezi. Bližje ni šlo. Še malce zaščitne kreme nanesem in že sva pripravljena za raziskovanje. Juretu se že mudi, da ne bi kaj zamudil. Danes je sobota in pripravljajo se na kvalifikacije. On si želi ujeti ekipo pred izhodom iz boxa, da jim zaželi srečo, jaz pa se ponovno počasi privajam na dejstvo, da sem očitno vstopila v svet, kjer imajo vsi neko svojo misijo.

Hodiva proti boksom, ki je dejansko ulica. Toliko ljudi. Vsak drvi za svojo obveznostjo, nekdo nosi gume, drugi nekaj prevaža, tretji govori po telefonu, četrti ima slušalke na glavi in komunicira z ekipo… Ti pa si tam samo kot obiskovalec in se na trenutke počutiš kar malo zgubljeno in nepomembno. Brez misije. Ampak če malo bolje opazuješ, hitro ugotoviš, da nisi edini. Veliko nas je takih. Nekateri so tukaj zaradi posla, največji posli in druženja poslovnih partnerjev večjih ekip pa se dogajajo v njihovih loungih. Ti so v resnici ogromne prikolice, ki se na sami lokaciji spremenijo v fancy restavracijo, bar, sejno sobo in prostor za druženje.

Potem pa so tu še avtomobilski navdušenci. Tisti, ki jih privlači vonj bencina, zvok motorja in vse, kar ima štiri kolesa. In pravzaprav sem ugotovila že na Portugalskem, da je ta svet precej zanimiv tudi, če nisi ravno največji poznavalec. Bloga s Portugalskega dirkališča Portimão nisem napisala, si pa lahko vseeno prebereš kako sva se imela tam…

Vonj po delavnici. Oh, kako domač vonj mi je to. Ampak ko stopiš v to »delavnico«, se ti odpre popolnoma nov svet.

Pa gremo lepo počasi… Že sam sprehod do delavnice oziroma bolje rečeno med delavnicami je kontrast sveta, za katerega se marsikdo med nami sploh ne zaveda, da obstaja. Kaj vse vidiš… Čeprav ljubitelji dirkanja po televiziji vidijo garaže in avtomobile, je občutek, ko tam dejansko stojiš, poleg mehanikov in voznikov, nekaj čisto drugega. Začutiš energijo, ljudi, napetost. Vidiš, kako se pri 35 stopinjah kuhajo v kombinezonih, kako jim pot teče po čelu in si ga hitijo brisati, preden nataknejo čelado.

Ko nekaj ur pred dirko vidiš napol razstavljen avto, potem pa tik pred dirko iz boxa zapelje popolnoma sestavljen in pripravljen dirkalnik.

Ali pa tudi ne.

Včasih vidiš tudi, kako zelo na hitro so ti avtomobili sestavljeni. Kako se improvizira. Kako se stvari popravljajo praktično sproti.

In potem – zadaj za steno – en kup monitorjev, slušalke in popolnoma skoncentriran vodja ekipe, ki daje navodila, kaj v ključnem trenutku dirke narediti.

Za boxi je šotor, kjer je mini delavnica. Tam se rešujejo najbolj nujni popravki ali pa se celo delavnica preoblikuje v avtoličarsko delavnico, kjer na hitro malo zavarijo plastiko in avto je že pripravljen za na progo.

Kaj pa gume? Teh je neskončno, ko pa povprašaš za njihovo vrednost ugotoviš, da je tam skladalnica gum za par naših stanovanj.

Voznikov ni na vidiku. Skupaj s trenerjem se pripravljajo na dirko nekje izven kaotične delavnice. Na dan kvalifikacij vozi le eden, zato je vse skupaj za ostala dva voznika malce bolj sproščeno. Na dan dirke pa je vsak v svojem svetu.

Pridejo v polni opravi in čakajo, da opravijo svoj del dela. Najraje se zadržujejo v krogu družine in trenerja. Tam se počutijo najbolj varno. Čuti se povezanost, podpora in neskončno ljubezni. Mlajšega voznika, ki še ni niti polnoleten, spremlja mama. Srednjega oče. Starejšega partnerka.

In ko jih tako opazuješ, se začneš spraševati, koliko podpore, časa in denarja mora žrtvovati družina, da otroka sploh pripelje do tega nivoja. Koliko treningov, koliko potovanj, koliko vikendov, ki jih ne preživijo doma… Koliko stroškov. In ne nazadnje koliko sponzorjev potrebuješ, da si sploh lahko zagotoviš vstop v ta svet.

Lansko sezono se je izkazalo, da starejši voznik ni imel sponzorske podpore in posledično ni imel zagotovljenega sedeža v ekipi. Letos so ga ponovno poklicali, da je z njimi in pomaga pri uvajanju mlajšega voznika. In tukaj šele dojameš, da v tem športu ni nič samoumevnega. Tudi če si dober, to še ne pomeni, da boš naslednje leto vozil. Tudi če si že dokazal, da znaš, potrebuješ nekoga, ki bo verjel vate in vložil denar v tvojo zgodbo. Koliko odrekanja, koliko znoja, truda, treningov in ur je za nekaj ur na stezi. Mi pa jih potem vidimo samo takrat, ko si nadenejo čelado, sedejo v avto in odpeljejo nekaj krogov. Slavimo jih le če so uspešni, šteje le zmaga, vse ostalo ni pomembno.

Sprašujem se kako zelo krut je ta svet, veljaš le če nosiš denar, zmage in slavo, vse ostalo je nepomembno…

In potem avto zapelje na stezo. Iz boxov za njim teče cela ekipa in vsi, ki so odšteli nekaj € več za vstopnico, imajo na ELMS-u možnost vstopa na stezo. Več tisoč ljudi čaka ob točno določeni uri na točno določenem vhodu, da si lahko vse dirkalnike ogledajo od blizu.

Med njimi sva tudi midva.

Ponovno stati na stezi je nekaj, česar pač ne doživiš vsak dan. Meni, če sem čisto iskrena, ta občutek ni bil ne vem kako poseben, ampak sem z veseljem opazovala ljudi, ki v tem res uživajo. 1001 fotografija v različnih pozah, selfi, vse do pobiranja kamenčkov iz izletne steze… Ljudje smo res čudna bitja. Kaj vse nas navdušuje. A medtem ko se mi zabavamo vsak na svoj način, ekipe tam stojijo in opravljajo še zadnje detajle, da bo na sami dirki šlo vse po planu.

Kaj pa voznik?

Na žgočem soncu sedi v avtu ali stoji ob njem in čaka, da se ta šov čim prej konča in lahko začne z delom, ki ga najbolje zna – vožnjo. Običajno ob njem, tako kot vidimo v F1, stoji še postavna gospodična, ki mu drži dežnik. Vsaj ena milost, čeprav meni osebno vse skupaj deluje kar malo zafnano. Ampak verjamem, da njemu senca v tistem trenutku še kako prija.

Na hitro se sprehodiva še med ostalimi avti in zapustiva stezo. A kaj, ko so navdušenci tako zelo navdušeni nad celotnim dogodkom, da jih mora voditelj večkrat pozivati, naj zapustijo stezo. Z nekaj deset minutami zamude jih končno le uspejo spraviti dol …

Semafor pokaže zeleno luč, motorji zarohnijo in že se vsi gužvajo v prvem ovinku. Mi pa stojimo v boxih in gledamo v monitor, na katerem je sekcijsko merjenje vsakega dela trase, ter čakamo, kje se bo prikazal čas naše ekipe.

Zdaj gre zares…

Včasih vlada panika. Negotovost. Veliko koncentracije. Potem veselje, solze in razočaranje. Vse to v nekaj urah.

In čeprav si tam pravzaprav samo opazovalec, nekdo brez svoje naloge in brez odgovornosti za rezultat, te celotna atmosfera počasi potegne vase. Začneš čakati na vsak vmesni čas, spremljati, kaj se dogaja na stezi, gledati izraze na obrazih ljudi okoli sebe in se veseliti, ko se na monitorju izpiše dober rezultat.

Takrat šele vidiš, da dirkanje ni samo avto, ki hitro pelje po stezi.

Za njim je ogromno ljudi.

In vsak od njih ima svojo nalogo.

Vsak svoj pritisk, svoje delo in svojo zgodbo.

In prav zaradi tega na koncu ne gledaš več samo avtomobila, ki pelje mimo. Postaneš del njihovega vala emocij – čeprav samo za nekaj ur in čeprav si tam pravzaprav nepomemben opazovalec.

V tistem trenutku sem se zavedla, da mi je ta občutek všeč, da lahko v nekaj urah doživim cel spekter čustev, čeprav nisem niti za trenutek sedla za volan.

Sprehajališče, park, igrišče, zunanji fitnes, nogometno igrišče, tenis, skate/BMX območje, glavna cesta speljana pod stezo … Če nisi ravno ob pisti, nimaš občutka, da si na dirkališču.

In prav tako je bilo tudi ta dirkaški vikend, ko sva se sprehodila ob pisti in srečevala od največjih navijačev, fotografov in članov ekip do nič kaj zainteresiranih sprehajalcev parka. Znotraj območja piste se namreč prepletajo športne površine, zelene površine in vsakdanje življenje mesta.

Sprašujem se zakaj vse to ni mogoče v Sloveniji. Zakaj se pri nas ob vsaki takšni ideji takoj pojavijo okoljevarstvene ovire? Definitivno se strinjam, da je potrebno skrbet za ta naš košček zemlje, ki ga imamo, pa vendar je mogoče čas, da tudi pri nas začnemo razmišljat nekoliko širše – ne samo o tem, česa ne smemo, ampak tudi o tem, kaj bi lahko ustvarili.

Sama verjamem, da lahko najdemo rešitev, pri kateri lahko združimo vsa različna mnenja. Dirkališče ni samo steza, je lahko tudi prostor za šport, turizem, dogodke, druženje in konec koncev tudi poslovni potencial. In če že imamo toliko ljudi, ki jih vleče v dirkanje in avtomobile, bi bilo lepo, da bi imeli prostor, kjer bi lahko svojo strast živeli varno in urejeno. Naj svoj adrenalin in potrebe sprostijo na mestu namenjeno temu in mogoče s tem se izognili marsikateri nesreči.

Kaj pa menite vi? Komentirajte pod to objavo. :-)

Pa še komentar, za katerega me ni nihče vprašal:

Če kdaj pride do izgradnje dirkališča v Sloveniji, iskreno upam, da projektant ne bo varčeval s prostorom med sedeži. Morda bi bilo dobro predvideti, da bi se obiskovalec med dirko kdaj tudi dejansko usedel. Ker na glavni tribuni, ob ciljni ravnini, se na sedežu skorajda ne da sedeti – pa sem visoka samo 163 cm. Tako da malo več prostora med sedeži, prosim. Hvala. :-)

Pot v Imolo je za normalne smrtnike nič kaj posebnega, za naju, ki ravno nisva ljubitelja dolgih potovanj z avtom, pa je skoraj peturna vožnja pomenila predvsem dolgčas, jamranje in slavni stavek: »Zdaj nekaj časa ne greva več nikamor z avtom.« 😅 Ampak sva srečno prišla na cilj in nazaj.

Vožnja po avtocesti zna biti precej dolgočasna, predvsem zato, ker obstajajo odseki, kjer tudi po več kot 150 kilometrih nikamor ne zaviješ, ampak samo voziš naravnost. So pa naju zato »zabavali« italijanski radarji, ki ti pot popestrijo skoraj na vsakih nekaj kilometrov.

Kljub temu, da imava zakupljeno radarsko obveščanje, se zdaj malo bojim, da sva kje zgrešila predpisano hitrost. Iskreno, na trenutke sekcijskega merjenja sploh nisem več mogla spremljati – toliko je bilo piskanja in tabel, ki so označevale začetek in konec območij. 😂

Zdaj lahko samo upava, da čez nekaj mesecev ne prejmeva »lepih pozdravov« v obliki položnice.

Za konec pa še vprašanje, ki verjetno zanima največ vas.

Ogled ELMS dirke je presenetljivo poceni. Ker je dirkališče v Imoli speljano praktično sredi mesta, je mogoče dirko spremljati tudi iz parka, na določene tribune pa je mogoče dostopati brez vstopnice. Osnovna vstopnica za obisk dirke in paddocka je stala 15 €, če pa si se želel sprehoditi tudi po sami stezi, je bila cena okoli 35 €. Iskreno, za tak denar se mi zdi skoraj neverjetno, da lahko prideš tako blizu avtomobilom, pokukaš v garaže, se sprehajaš med ekipami in na koncu stopiš še na čisto pravo dirkaško stezo.

Še nekaj ostalih stroškov:

Nočitev: Spala sva v bližnjem Lugu, v B&B Bella di Notte, ki si zasluži pohvale. Čisto, prijetno, prijazna gostitelja in dober zajtrk – vse, kar potrebuješ za eno noč. Za nočitev z zajtrkom sva odštela 95€.

Cestnina: Od Slovenije do Imole te cestnina pride 47€.

Gorivo: to pa si mora vsak preračunati sam glede na to, koliko popije njegov jekleni konjiček na približno 800 kilometrih in iz katerega dela Slovenije prihaja.

Torej – če te je vedno zanimalo, koliko te v resnici stane tak dirkaški vikend, je odgovor lahko precej bolj prijazen, kot bi pričakoval.

Za konec pa še ena zanimiva primerjava med Italijo in Portugalsko, ki sem jo opazila med najinima obiskoma dirk. Sprašujem se, ali so Portugalci res tako zelo »na easy« ali pa si Italijani preprosto želijo še nekaj dodatnih evrov. Vstopnica za sam dogodek je namreč res smešno poceni – 15 €. Za ta denar si se lahko prosto sprehajal po tribunah in paddocku. Dodatno plačljiv je bil vstop na samo stezo, za katerega je bilo treba, skupaj z ostalim dostopom, odšteti 35 €.

In tukaj pride do ključne razlike.

Na Portugalskem so vsem dovolili precej bolj prosto sprehajanje in dostop do različnih delov prizorišča, medtem ko so bili v Italiji pri tem precej bolj strogi. Vstopnice so preverjali praktično povsod, dostop do določenih območij pa je bil omejen. Ob vsem tem pa nisem dobila občutka, da bi bilo zaradi tega na katerem od območij kaj manj ljudi oziroma da bi bila organizacija zaradi večjega nadzora kaj boljša. Tako da me je po obisku obeh dirk najbolj presenetilo prav to – kako zelo se lahko razlikuje izkušnja obiskovalca, čeprav gre za tisti dogodek.