Goli otok

Otok sredi Jadranskega morja, ki ga danes radi obiskujemo turisti zaradi divje narave, kristalno čistega morja in neobičajne zgodovine. In če je danes prostor miru in svobode, je bil nekoč Goli otok otok trpljenja, tišine in kazni.

Ko stopiš na Goli otok, te najprej prevzame tišina. Veter nosi vonj po soli in borovcih, občutek je, kot bi stopil v raj, a v zraku je čutiti tudi nekaj več – težo preteklosti, ki se prepleta z lepoto sedanjosti. Po moje je to kraj, kjer se preteklost in sedanjost dotakneta na najbolj surov in iskren način.

Po drugi svetovni vojni, med letoma 1949 in 1956, je Goli otok postal politični zapor za tiste, ki so bili obtoženi podpore Stalinu po razkolu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo.

Sem so brez sojenja poslali več kot 16.000 moških in žensk (od katerih jih je približno 400 izgubilo življenje zaradi izčrpanosti in bolezni), večinoma nedolžnih, ki so jih prisilili v težko fizično delo pod žgočim soncem in stalnim nadzorom.

Ko zapor po letu 1956 ni bil več “političen”, so tam ostali običajni kaznjenci, vse do leta 1988, ko je bil objekt dokončno zaprt. Po razpadu Jugoslavije je Goli otok ostal prazen, zapuščen in prepuščen vetru.

Mi smo se odpravili v lastni režiji, kar nam je dalo svobodo, da smo otok raziskovali v svojem tempu.

Če lastnega plovila nimate, se lahko odpravite tudi z ladjico kot organiziran izlet z otoka Rab, ali iz Senja, Krka ali Baške. Vožnja traja približno 20–40 minut, odvisno od izhodišča in morskih razmer. Ladje običajno plujejo v sezoni (maj–september) in pogosto vključujejo tudi ogled bližnjega Sv. Grgurja, kjer je bil nekoč zapor za ženske.

Če se odpravite s svojim čolnom, lahko privez opravite pri restavraciji Konoba Pržun. V primeru pa je privez zaseden, kot je bilo pri nas, pa se lahko odpeljete do naslednjega zaliva, kjer so nekoč razlagali material. Tam so visoki betonirani pomoli, ki so ob nizkem plimovanju in za manjša plovila lahko nekoliko zahtevni za izstop iz čolna. A s pomočjo fantovske pomoči, smo vsi varno splezali na kopno. Ob ogledu sem videla, da je nekaj rink za privez na voljo tudi pri Kamniti zgradbi (»Kamena«).

Otok ni velik, vendar je lahko sprehajanje po žgočem soncu v poletnih mesecih hitro naporno. Mi smo ga obiskali v začetku septembra in si vzeli več kot uro časa za raziskovanje. Verjamem pa, da lahko radovednejši in bolj vztrajni na otoku preživijo tudi cel dan.

Za bolj udoben ogled je na voljo tudi »turistični vlak«, ki te popelje po otoku.

Predlog ogleda:

Pristanišče in muzej – kratek uvod v zgodovino, fotografije, dokumenti in predmeti iz časa zapora.

Kamnita zgradba – prva zgrajena stavba na otoku (1949), je bila sprva namenjena upravi in policiji; po letu 1956 je postala stavba za obiske. Vsak zapornik je imel 1-krat mesečno na voljo obisk od 2 ur do 2 dni, odvisno od poslušnosti in uspešnosti pri delu.

Industrijska cona – delavnice za obdelavo lesa, kamna in kovine.

Rezervoar za zbiranje vode

Petrova rupa – poseben tabor, kjer so se dogajali najbolj kruta dejanja tega otoka.

Oddelek 102 – zapor v zaporu, samice za najtežje priemre.

Bolnica, šola

Žica – kompleks za spanje, jedilnica, pekarna

Panorama – razgledna točka, s čudovitim pogledom na Rab in okoliške otoke.

Goli otok ni le destinacija, kamor prideš na izlet. Je kraj, ki te spomni, kako tanka je meja med svobodo in izgubo, med človekom in naravo. Čeprav so zidovi razpadajoči in poti zaraščene, si ne moreš kaj, da si ne bi skušal predstavljati, kaj vse se je tu dogajalo nekoč.

Čutiš žgoče sonce na koži, a ob enem pomisliš na zimo kako brije leden veter. Težko, hladno kamenje, ki ga morali obdelovati, v mrazu, dežju, ali poleti brez sence, brez vode, brez upanja. Vprašaš se kaj je huje? Nečloveške razmere, ki si jih niti v najhujši nočni mori ne moremo zares predstavljati. In ko te za trenutek prevzame misel na pobeg, se zaveš, da si na Golem otoku, kjer pobeg ni bil opcija.

Goli otok te ne pusti ravnodušnega – pusti te zamišljenega, hvaležnega in nekako bolj prizemljenega. Predvsem pa te spomni kako zelo dragocena je svoboda, ki jo živimo.